Kdaj otrok dojame, da lahko manipulira s starši?
Težko je natančno reči. A medkulturne raziskave tudi tu kažejo, da otrok že pri enem letu nekatere stvari zelo dobro dojema. Seveda ne na ravni racionalnega mišljenja. Toda zagovorniki permisivne vzgoje stalno govorijo, daje otrok še majhen in da nima smisla zahtevati stvari od njega. To je smešno. Otrok pride na raven abstraktnega mišljenja, torej do tega, da racionalno razume socialne zahteve, nekako ob koncu pubertete. Boste torej šele na koncu pubertete od njega zahtevali, naj naredi nekaj, kar bi moral znati že pri treh letih? Ne gre za to, kdaj lahko otrok nekaj razume, ampak za to, kdaj ga lahko tega naučite. To je razlika. Marsičesa, kar ljudje počnejo, nikoli ne razumejo. Večina Slovencev recimo nikoli ne bo razumela, kaj počne s tem, ko svojega otroka vzgaja permisivno. Ta floskula, da mora otrok stvari razumeti, da se jih lahko nauči, ne drži. Res je prav nasprotno: večine stvari, ki se jih kot mali otroci naučimo za vse življenje, na primer maternega jezika, takrat ko se jih učimo, sploh ne razumemo. Socialnih pravil ni treba razumeti, moraš jih ubogati. Nekateri bodo rekli, da zagovarjam ubogljivost. A je ne. Nasprotno, samo ljudje, ki poznajo socialna pravila in jih ponotranjijo, lahko ta pravila tudi preizprašujejo, kritizirajo, zahtevajo njihovo spreminjanje. Jaz zagovarjam takšne posameznike. Seveda pa ne moreš ničesar preizpraševati ali spreminjati, če tega sploh nisi ponotranjil. V tem je problem. Patološki narcisi socialnih pravil ne jemljejo resno. V tem vidim politični interes, ki tiči za permisivno vzgojo – permisivno vzgojeni državljani nikoli ničesar ne preizprašujejo in se nikoli ne upirajo.
Kako je lahko prišlo tako daleč, da se danes starši bojijo lastnih otrok?
Tako stanje je sad sprememb, ki so se na zahodu začele že med vojnama. Takrat je starševska avtoriteta postala negotova, začeli so jo izenačevati s človekom, ki svojega otroka mlati, uporablja pasove in počne ne vem kaj še vse. Tradicionalni starši so bili avtoriteta. Dandanes pa jih obravnavamo kot – vsaj potencialne – kriminalce. Zdaj je vsaka avtoriteta, tudi če gre samo za red in disciplino, že problem. Ta proces kriminalizacije se je začel prenašati tudi na učitelje. Imamo zakone, ki ščitijo otroke pred starši in učitelji. Kaj ti zakoni govorijo otrokom? To, da so zanje nevarni starši pa tudi učitelji. Ti so slabi. Dobra pa je seveda država, ki otroke ščiti pred njimi. V tem je totalitarna dimenzija tovrstnih zakonov: kriminalizirajo starše in učitelje, glorificirajo pa državo. Poleg tega pa nimamo zakonov, ki bi ščitili starše in učitelje pred otroki, kar je absurd. To pomeni, da ko gre učenec – poznam konkretne primere iz srednjih šol – z nožem nad učitelja, ker mu ta noče dati pozitivne ocene, mora učitelj pri tem ravnati »pedagoško«. Kaj je to »pedagoško ravnanje«? Naj ga pregovori, da nož spusti, ali kaj? Če ga bo udaril, bo učitelj odgovoren, učenec pa ne. Takšne razmere otroke v resnici spodbujajo h kriminalnemu vedenju. Otroci vedo, da lahko naredijo kar koli in ne odgovarjajo za svoja dejanja. Učenci lahko počnejo kar koli, učitelj pa mora ravnati »pedagoško«, torej ne sme uporabiti kazni. To je smešno. Ko se s starši in z učitelji pogovarjam o tej nesrečni »prijazni šoli«, vidim, da natančno vedo, kaj je narobe. Vedo, da bi otroke za nekatere prekrške morali kaznovati. A jih ne smejo, ker je to zakonsko prepovedano.
Vseeno pa otrok, če že govoriva o prevzemanju odgovornosti, potrebuje podporo staršev. Kje je meja med dajanjem podpore in zaščitništvom, prevzemanjem odgovornosti za otroka?
Razlika je zelo jasna, čeprav se zdi, da ni. Dajanje podpore pomeni, da otroku problema ne odstraniš, ampak mu pomagaš razviti načine, da ga bo lahko sam obvladal. Za tisto, kar bo naredil, bo odgovoren sam. Zaščitništvo pa pomeni, da starši delajo domače naloge namesto otroka, da skušajo odstraniti probleme, ki so pred njim, namesto njega, da se kadar ga otrok kaj polomi, sklicujejo na otrokove pravice in ne sprejmejo, da je tudi njihov otrok odgovoren za to. Pri podpori gre torej za to, da otroku omogočaš, da premaga ovire in da se nauči, da imajo različne odločitve različne posledice. Zaščitništvo pa pomeni, da stvari delaš namesto njega in da otroka tudi takrat, ko veš, da je nekaj naredil narobe, ščitiš. Kar je značilnost sodobnih staršev.
Odlomek iz intervjuja z dr. Vesno Godina – celoten intervju si lahko preberete tukaj: kdo_bo_stare_itil_pred_otroki