srssersssdgimvssmicdsd

Istospolna usmerjenost

Homoseksualnost ni tako redka, kot so prepričani nekateri. 4% vseh moških je izključno homoseksualnih, 37% moških je imelo istospolno izkušnjo, ki je privedla do orgazma. Pri ženskah je homoseksualnosti pol manj kot pri moških. To so pokazale raziskave že pred več desetletji in v resnici presenetile javnost.

Homoseksualnost je obstajala v vsej zgodovini človeštva, v vseh kulturah in povsod po svetu. Večina kultur homoseksualnosti ne vzpodbuja, nobena kultura pa je ni tako zelo preganjala kot prav zahodna od viktorijanskih časov dalje. Sprejemanje ali zavračanje s strani javnosti ne vpliva na število homoseksualcev v določeni populaciji (seveda je v družbah, ki homoseksualnost obsojajo, dosti več istospolno usmerjenih posameznikov prikritih), kar nam torej pove, da je homoseksualnost precej neodvisna od javnega mnenja in družbenih norm.

Do leta 1973 so imeli homoseksualnost za spolno motnjo, po tem pa so jo črtali s seznama bolezni. V moderni psihiatriji ne zdravimo homoseksualnosti same po sebi, saj ne gre za bolezen. Pomagati poskušamo predvsem tistim, ki imajo s svojo spolno usmerjenostjo hujše težave.

Sodobna znanost v homoseksualnosti vidi le različico normalnega spolnega vedenja. Veliko posameznikov in skupin ljudi v sodobnem zahodnem svetu še vedno vsiljuje protihomoseksualna stališča in polresnice o istospolno usmerjenih ljudeh. Dejstvo pa je, da homoseksualci niso nič bolj moteni od heteroseksualcev. Še več, določene raziskave so pokazale, da otroci, ki so bili vzgajani v homoseksualnih družinah niso pogosteje postali homoseksualni od tistih, vzgajanih v “normalnih” družinah.

Ob tolikšnih predsodkih in mitih, ki jih ima naša družba o homoseksualnosti, je seveda jasno, da le redkokdo zlahka sprejme svojo lastno homoseksualnost. Odprl si zanimivo temo, ki so jo imeli pred časom tudi strokovnjaki. Ali nekdo postane homoseksualec po lastni odločitvi ali pa gre za danost, ki je postavljena že ob rojstvu. Nekatere raziskave so pokazale, da imajo homoseksualci in heteroseksualci določene centre v možganih različno razvite, seveda pa to ne dokazuje ničesar. Vsekakor se trenutno znanost nagiba bolj k temu, da ne gre za nekakšno prostovoljno odločitev za homoseksualni življenjski slog ampak za psihološko in fiziološko danost. V zadnjih desetletjih celo dokazujejo, da je nagnjenost k istemu spolu delno dedno pogojena. Pri enojajčnih dvojčkih, katerih eden je bil homoseksualen, je bila verjetnost, da bo homoseksualen tudi drugi dvojček 50%, pri dvojajčnih dvojčkih je bila verjetnost homoseksualnosti pri drugem dvojčku 20% in pri posvojenih otrocih (ki nimajo skupnih staršev in tudi ne iste genetske zasnove) le 10%. To kaže na precejšen pomen dednosti in na relativno majhen pomen vzgoje pri nastanku homoseksualnosti. Stvari torej niso preproste.

Verjetno je vzgoja tudi pomembna, vendar ne tako, kot si bi mislili. V strokovni literaturi ni objektivnih dokazov, da bi bili homoseksualni fantje v večji meri mamini sinčki kot heteroseksualni. Nerad špekuliram, vendar bi lahko bila nežnost, občutljivost in zatekanje v mamino naročje (kar je le domnevno lastnost otrok, ki pozneje postanejo homoseksualni) tudi dedno pogojeni. “Mamini sinčki” po tej hipotezi ne postanejo zaradi mam, ampak zaradi dedne nagnjenosti k takemu obnašanju. Torej: zloraba s strani matere ne povzroča homoseksualnosti. Nobena zloraba je ne povzroča! Tako pravi moderna medicinska znanost. Morda se moti, vendar zaenkrat drži.

Povezave: http://www.drustvo-legebitra.si/

Društvo informacijski center Legebitra
Trubarjeva 76a
1000 Ljubljana

01 / 430 51 44

legebitra@siol.net

Uradne ure: vsak dan med 12.00 in 18.00

Arhiv

Spremljajte nas na socialnih omrežjih

Osnovni podatki

Gimnazija
Trg mladosti 3,
3320 Velenje

03 89 60 600
03 89 60 660