Marko Berkenjačević
Eva Hrženjak
Vita Burič
Katja Jevšenak
VTISI ZLATIH MATURANTOV ENO LETO PO MATURI …
Marko Berkenjačević
Sošolci, Gaudeamus, profesorji, zabava …, vse to so besede, ki mi pridejo najprej na misel, ko slišim besedo gimnazija.
Če se spomnim dni na gimnaziji, postanem kar malo nostalgičen. Skupaj s sošolci smo se zabavali med odmori in do poznega popoldneva debatirali pred gimnazijo, s profesorji pa smo debatirali spoznavali nove stvari in hodili na ekskurzije, izlete, predstave in pohode. Ne vem, če obstaja kaj lepšega, kot je to.
Osnovnošolec, ki 1. septembra stopi v gimnazijo, spozna nove sošolce in tiste, pred katerimi so ga strašili na osnovni šoli – profesorje. Tudi jaz nisem bil izjema. A novi sošolci so postali prijatelji, s katerimi vem, da bom ohranil stike celo življenje, mogoče bomo celo cimri v domu ostarelih. S profesorji, ki sem se jih sprva mogoče malo bal, smo skozi leta stkali trdne vezi in ustvarili tudi nekaj nepozabnih spominov. Občutek v četrtem letniku, ko sediš v razredu in veš, da je profesor pravzaprav kolega, ki ti le podaja znanje, ki ga potrebuješ, je zelo pomirjujoč in potrjen, saj vidiš, da imajo profesorji do mature (sovražnika, ki mu vsak gimnazijec ob vpisu »napove vojno«, za katero se pripravlja štiri leta) zelo podoben odnos kot ti: je ne marajo in jim gre malo na živce, ker ukaluplja. S tem postane učitelj tudi tvoj zaveznik.
Matura res kroji dobro polovico zadnjega letnika vsakega gimnazijca. Zanjo sem se res veliko (ko se zdaj učim za izpite, vidim, da vseeno ne tako veliko) pripravljal, in misel, da je »vojno z maturo« dobila velika večina maturantov pred mano, me je le ohrabrila. Junija je bilo mature konec in takrat sem začel spoznavati, da se svet, v katerem sem živel štiri leta, počasi zapira. S sošolci smo, preden sem se odpravil na taborjenje v Ribno, imeli še zadnji piknik, na katerem smo proslavili konec mature in gimnazijskih let.
Zdaj, ko študiram, so najlepši občutki, ko se z bivšimi sošolci srečamo na avtobusu v nedeljo zvečer, ko se vračamo v Ljubljano, in se spominjamo dni na gimnaziji, druženja in zgodb, ki jih ne bomo nikoli pozabili.
Eva Hrženjak
Ko sem lani oktobra prvič stopila skozi vrata medicinske fakultete, sem se ponovno znašla v podobnem položaju kot pred štirimi leti, ko sem prvič vstopila v učilnico velenjske gimnazije; polna tako številnih pričakovanj in strahu pred neznanim kot tudi začudenja nad prihajajočim obdobjem moje izobraževalne poti.
Na začetku mi v tem novem neznanem okolju ni bilo najlažje, počutila sem se nekoliko izgubljeno in negotovo. A spremembe v človeškem življenju so neizogibne in s časom se jih, če nam je to všeč ali ne, navadimo. Z dnevi se navadiš profesorjev, drugačnih preizkusov znanja, urnikov ter novih rutin. Naenkrat se vse, kar se ti je zdelo tako novo in neznano, spremeni v nekaj popolnoma vsakdanjega in prijetnega. Tako, kot sem se proti koncu prvega letnika v gimnaziji že popolnoma navadila novih ljudi, učilnic in profesorjev, sem tudi danes, proti koncu prvega letnika na faksu, že skoraj kot doma.
Svojih gimnazijskih dni se rada spominjam, pa četudi sem kar velik del svoje srednješolske izkušnje zaradi korone presedela doma pred računalniškim zaslonom. A tudi to se bo ohranilo kot poseben spomin na gimnazijski čas, čeprav zaradi tega naša generacija ni mogla izkusiti vseh pomembnih zaključnih dogodkov. Seveda se maturi nismo mogli izogniti. Nedvomno je bil to zelo pomemben čas, ki je za marsikoga odločal, kako naprej. A ko danes gledam nazaj, se mi četrti letnik ter priprave na zrelostni izpit ne zdi več tako naporno in stresno obdobje, kot sem bila prepričana, da se bo ohranilo v mojih spominih. Mogoče so pomagali sončni in topli dopoldnevi, spodbudne besede mojih bližnjih ter zavedanje, da v tem pomembnem preizkusu nisi sam.
Čas na gimnaziji Velenje predstavlja pomembno obdobje v mojem življenju, v katerem sem spoznavala, kaj me veseli, kaj bi rada počela v prihodnosti, ter našla dobre prijatelje, s katerimi delim številne spomine na ta prav poseben čas svojih najstniških let.
Vita Burič
Ne morem verjeti, da je minilo že skoraj celo leto od mature. In čeprav je ravno ne bi z veseljem pisala še enkrat, se vedno rada spomnim na srednješolske dni.
Na koncu osnovne šole misliš, da veš vse, da si nepremagljiv. In potem prideš v gimnazijo in ugotoviš, da si živel v veliki zmoti. Že kar hitro po začetku prvega letnika sem se navadila na rutino gimnazijskega življenja – vsak teden nov test, tu in tam kakšna ekskurzija, šolske prireditve, če imaš srečo, še korona – a med vsem tem smo sošolci postali prijatelji in profesorji ljudje, katerih znanje in izkušnje sem začela resnično ceniti. Po končanih štirih letih v spominu ne ostane ocena pri matematiki, ampak vsi lepi trenutki, ki so se se zgodili vmes.
Študijsko leto na Medicinski fakulteti Univerze v Mariboru je bil zame spet nov začetek, vendar tokrat z novo, precej bolj odraslo miselnostjo in znanjem, ki sem ju pridobila na gimnaziji. Iz učbenikov sem se naučila marsikaj, a zaradi spodbude profesorjev k samostojnemu razmišljanju se je spremenil moj pogled na svet. To je najbolj pripomoglo, da se v prvih mesecih v novem mestu in šoli nisem počutila povsem izgubljeno.
Ne vem, kam me bo življenje popeljalo v prihodnosti, vem pa, da bo tudi zaradi šolskih let na gimnaziji usmerjeno k mojemu cilju.
Katja Jevšenak
Kot ogromno drugih devetošolcev tudi jaz po končani osnovni šoli še nisem čisto vedela, kaj želim početi v prihodnosti. Gimnazija je bila zame precej očitna izbira, ki mi je omogočila odložiti ta problem za nadaljnja štiri leta. Danes, skoraj šest let kasneje, te izbire niti malo ne obžalujem. Čas, ki sem ga preživela na velenjski gimnaziji, je zame neprecenljiv in še vedno se rada spomnim na vse lepe trenutke, ki sem jih doživela, in vsa nova prijateljstva, ki sem jih stkala s sošolci. Nekatera so na žalost že izzvenela, druga pa so še vedno trdna in upam, da bodo takšna tudi ostala. Cenim tudi vse spomine in doživetja z raznih ekskurzij, izletov in izmenjav, ki jih je šola organizirala za nas. Kljub epidemiji, ki nas je za približno tretjino mojega časa na gimnaziji poslala domov za ekrane in nas, posebej v zadnjem letniku, za marsikaj prikrajšala, sem na maturo prišla samozavestna in dobro pripravljena. To se mi je obrestovalo in mi omogočilo vpis na željeno fakulteto, kjer mi pridobljeno znanje predstavlja dobro osnovo za nadaljnji študij.