srssersssdgimvssmicdsd
  • Gimnazija
srssersssdgimvssmicdsd
  • Domov

Načrt in organizacija

Pravijo, da je načrt že polovica dela.

Torej, tudi, če ti teče voda v grlo, se čimprej usedi, preglej in zapiši svoje obveznosti in naredi načrt, kaj in kdaj boš opravil.

Pri tem naj ti bo v pomoč dnevnik učenja: DNEVNIK UČENJA.doc, v katerega vpisuješ vse svoje aktivnosti čez teden. Analiza dnevnika ti bo v pomoč pri lažji organizaciji dela v naprej.

Načrtovanje učne uspešnosti: nacrtovanje ucne uspesnosti.doc

Načrt dela: tedenski plan ucenja.doc

Preberi več

Vzgoja za odgovornost

Družina pomeni mladostniku varno zatočišče, kraj, kjer dobi upanje in energijo za vsakdanji spopad z življenjem.

Zato so odnosi v družini izrednega pomena, tako med staršema, kot v odnosu starši – otrok.

Otrok za zdrav razvoj in oblikovanje odgovorne osebnosti potrebuje meje, ki mu jih postavljajo starši, najpogosteje v dogovoru z njim.

Včasih pa se pri vzgoji tudi zalomi, takrat pa je potrebno poiskati pomoč, morda samo pogovor z nekom, ki nam bo pomagal osvetliti še drug pogled na našo situacijo.

Zloženka Korak: zloenka_-splet

Preberi več

Odvisnost od računalnika

Kako vemo, da smo odvisni od interneta?
– Prvi jasen znak, da se moramo zamisliti nad svojim odnosom do vzporednega internetnega sveta, je zagotovo preokupiranost z internetom: če o internetu razmišljamo celo tedaj, ko nismo za računalnikom, na dopustu in v prostem času. Če v takšnih trenutkih čutimo nezadržno potrebo, da bi sedli za računalnik, vtipkali svoje geslo in se sešli z virtualnimi prijatelji, je nastopil znak za alarm.

– 
Zadovoljstvo v življenju nam (pretežno) ponujajo le trenutki, ko smo priključeni na internet; večino preostalega časa smo nerazpoloženi, zamišljeni in raztreseni, razmišljamo pa samo o tem, kdaj bomo znova za računalnikom.
– Kadar smo za računalnikom, se nas lotevajo mešani občutki krivde in dobrega počutja.

– (Potencialni) odnosi s tujci, ki jih navezujemo prek interneta, nas vse bolj spravljajo v skušnjavo. Čedalje bolj si želimo spoznavati nove ljudi, čeprav se zavedamo, da je to lahko nevarno, kajti navidezna priljubljenost, ki si jo ustvarjamo v socialnih interakcijah, v nas vzbuja občutek samozavesti in moči (»Kako lepo govori o meni, gotovo se bova odlično ujela«; »Kako dolgo mi že nihče ni rekel, kako pametna sem« itn.). Takšna srečanja so še posebno nevarna, če smo vezani, saj utegnejo pomeniti resno grožnjo partnerski zvezi, zlasti zaupanju, na katerem ta temelji.

– Ne zmoremo nadzirati rabe interneta (saj ta nadzira nas): pravzaprav imamo ves čas potrebo, da bi bili »priključeni«. Če nam kdo omeji (ali če se skušamo nadzirati sami) zadovoljevanje te potrebe, se pojavijo razdražljivost, slaba volja, depresija in nemir, ki so značilni tudi za obdobje, kadar nismo za računalnikom (bodisi po svoji volji ali proti njej).
– Internet postane glavna oblika bega pred težavami, izmikanja odgovornosti ali izboljšanja razpoloženja. Neznanci na spletu nas tolažijo, spodbujajo, nam pihajo na dušo ali kako drugače oblikujejo naša mnenja in predstave o resničnem življenju, ki ga zanemarjamo zaradi interneta.
– Naši poskusi »odvajanja« od interneta so brezupni in čeprav se zavedamo, da tvegamo partnerski (družinski) odnos, izobrazbo, kariero, zaposlitev itn., smo pripravljeni na to tveganje. Droga z imenom internet je močnejša.
– Kadar smo na internetu, izgubimo občutek za čas, zanemarjamo telesne potrebe, čas za počitek žrtvujemo v korist interneta.
– Deskanje po spletu nam pomeni več kot druženje z ljudmi, ki so nam blizu. Izgubimo tudi zanimanje za (družabne, poklicne, telesne) dejavnosti, ki so nas nekoč zanimale.
– Otroški odvisniki od interneta ne spoštujejo pravil glede rabe interneta, ki so jih postavili starši. Kadar se jim kdo poskuša prepovedati ali omejiti rabo interneta, njihovo vedenje postane sovražno.
– V nekaj dneh do enega meseca po omejitvi (ali prenehanju) rabe interneta se pojavi eden ali več simptomov »abstinenčne krize«: tesnoba, obsedeno razmišljanje o dogajanju na internetu, fantaziranje ali sanjarjenje o internetu, zavestno ali nezavedno simuliranje tipkanja po tipkovnici itn.
– Kot »odvisnež« od interneta veliko časa namenjamo dejavnostim, povezanim z rabo interneta (preizkušanje novih brskalnikov, zanimanje za novo programsko opremo itn.).– Večina naših pogovorov in razmišljanja v vsakodnevnem življenju je podrejena internetu.
– S prepogosto rabo interneta nadaljujemo, čeprav vemo, da slabo vpliva na naše življenje.
 

Kako ukrepati? Terapija v štirih korakih
 Kot človek, zasvojen z internetom
, se morate predvsem zavedati zgoraj naštetih osnovnih simptomov odvisnosti. Ključni signal je gotovo čas, ki ga prebijete za računalnikom. Seveda ne gre pozabiti tudi na čas, ko razmišljate o internetu (čeprav nismo za računalnikom) ali o dejavnostih, ki so povezane z njim, o ljudeh, ki ste jih spoznali prek interneta, in o korakih, ki jih boste naredili, ko boste znova priključeni na internet.
– Naslednji korak je prepoznati težave v ozadju
. Podobno kot velja za druge vrste odvisnikov, bi se morali tudi odvisniki od interneta vprašati, zakaj bežijo pred življenjem in se zatekajo v virtualni svet. Vprašajte se, kaj imate od tega, da cele ure deskate po internetu, čemu se odrekate in zakaj vam čas, prebit za računalnikom, ponuja večje zadovoljstvo od časa, ki bi ga sicer porabili za druge dejavnosti. Ugotovite, katere so vaše socialne šibkosti, in poiščite načine, kako jih boste reševali – brez interneta.
– Tretji korak je izdelava akcijskega načrta,
načrta za rešitev problema, ki obsega predvsem postopno krajšanje časa, prebitega na internetu, dokler ne dosežete razumne meje – takšne, ki vam omogoča normalno poklicno in zasebno življenje, pa ne le vam, temveč tudi vašemu partnerju in/ali družini. Zastavite si cilj: koliko ur na teden boste uporabljali internet? Z zdajšnjih 30, denimo, postopno preidite na 20 in potem na 10 – in se tega tudi držite, čeprav si boste morali vsakič nastaviti budilko. Pomembno je tudi, da se osredotočite le na spletne strani, ki jih v resnici potrebujete za delo, in se, kolikor je možno, izogibate klepetalnicam, forumom, neposredni izmenjavi sporočil in drugim orodjem, ki vam jemljejo čas in od katerih, priznajte, nimate življenjsko pomembnih koristi. Seznam stikov v imeniku elektronske pošte skrčite na najnujnejše in ločite zabavno elektronsko pošto od službene. Predvsem pa si poiščite druge konjičke ter se začnite ukvarjati s seboj in z ljudmi, ki so vam blizu in so od vas odvisni. Internet naj bo občasno razvedrilo, ne redna razvada.
– Če vse to ne zaleže, poiščite pomoč: najprej v krogu družine in prijateljev, če je treba, pa tudi strokovnjaka.Internet ne sme postati sovražnik samo zato, ker smo se mu pustili zapeljati. Najbolje bomo naredili, če bomo koristno uporabili vse prednosti, ki jih prinaša, ter se odrekli zapravljanju časa za navidezne socialne koristi, ki jih prinaša. Tako kot pri vseh drugih življenjskih užitkih naj torej tudi pri internetu velja – zmernost. Kaj lahko storijo starši?
– Pomembno je, da pri otroku prepoznate simptome internetne odvisnosti: ugotovite, ali raba interneta vpliva na otrokov učni uspeh, zdravje ter odnose z družino in prijatelji.

– Prepoznajte svoje navade pri rabi interneta. Imate tudi sami težave pri nadziranju rabe interneta? Zavedajte se, da ste otrokov najpomembnejši vzornik.
– Otroku ne prepovejte rabe interneta: internet je pomemben sestavni del otrokove socializacije in izobraževanja. Vseeno pa postavite pravila, kdaj in kako lahko otrok uporablja internet. Otroku, denimo, prepovejte rabo interneta, dokler ne napiše domače naloge, rabo interneta pa omejite samo na določene dneve v tednu (ali ure v dnevu).
– Računalnik imejte na očeh: otrokovo rabo interneta težje nadzirate, če je računalnik v otroški sobi, kot če je, denimo, v dnevni sobi ali kuhinji.
– Otroka spodbujajte k drugim dejavnostim, predvsem k športnim, tistim, ki potekajo na prostem, in k druženju z vrstniki. Spodbujajte dejavnosti, ki bodo otroka približale vrstnikom s podobnimi interesi. Če je vaš otrok sramežljiv ali okoren pri navezovanju stikov z vrstniki, razmislite o strokovni pomoči.
– Razmislite o nakupu programske opreme, s katero boste lahko spremljali in omejili rabo interneta.
– Če vašega otroka zanimajo le spletne videoigrice, mu poiščite nadomestek (namesto ZF-igric naj raje prebere knjigo s podobno tematiko).
– Pri otroku spodbujajte nove interese: odpeljite ga stran od računalniškega zaslona ter ga navdušite za nove konjičke in dejavnosti (šport, glasba, umetnost itn.).
– Ukvarjajte in pogovarjajte se z otrokom, zamotite ga z drugimi stvarmi.
– Otroka poučite o nevarnostih in pasteh internetne pornografije ter o previdni in odgovorni rabi interneta.
– Skupaj z otrokom deskajte po internetu: naj vam pojasni, katere so njegove najljubše spletne strani, vi pa si jih pozorno oglejte in prepoznajte potencialne nevarnosti.
– Nadzorujte otrokovo sprehajanje po klepetalnicah, ki so polne seksualnih obsedencev.
– Bodite dober zgled in v navzočnosti otroka tudi sami ne uporabljajte interneta tako pogosto, da bi lahko nehal verjeti v vašo prepričljivost in odločenost.

– Če vaš otrok kaže intenzivne znake internetne odvisnosti, razmislite o strokovni pomoči, kajti kompulzivna raba interneta lahko kaže na druge težave, kot so depresija, jeza in nizko samospoštovanje.

Test: ali ste odvisni od računalnika: test-odvisnost_od_racunalnika

Preberi več

Anoreksija

Kaj je hrana v psihološkem smislu?

 Od prvih dni življenja nam hrana prinaša občutek ugodja, prijetene napolnjenosti in zadoščenja, ki vsaj za kratek čas prežene vse bojazni, nas potolaži in sprosti napetosti. Zgodnje hranjenje je povezano s tesnim stikom otroka in matere, otrok ima takrat občutek, da je ljubljen, sprejet, da je na varnem. Zaradi takih izkušenj v zgodnjem otroštvu ostaja hrana tudi kasneje v podzavesti simbol prijetnega ugodja in tolažbe. Hkrati je hrana nekaj iz zunanjega sveta, kar vnašamo vase, v svoje telo. Tako je hrana v psihološkem smislu povezava med zunanjim in notranjim svetom, hranjenje pa prispodoba kontroliranja in premagovanja ovir in nalog v zunanjem svetu. Hranjenje je zato izredno tesno prepletanje telesnega in duševnega.

Učbeniki povedo, da je anoreksija bolezen, pri kateri bolnik zavestno znižuje telesno težo za več kot 15% od tiste, primerne starosti in višini. Taki bolniki, največkrat gre za najstnice in mlade ženske, na napačen način doživljajo svoje lastno telo, se pretirano ukvarjajo s telesnim videzom, težo in s hrano. Ves čas se izjemno bojijo zrediti pa čeprav so v resnici zelo shujšani. Težo znižujejo z odkritim ali prikritim odklanjanjem hrane, raznimi dietami, jemanjem odvajal, bruhanjem, telovadbo. Ti bolniki so pogosto zelo natančni, redoljubni, ambiciozni in uspešni v šoli ali poklicu.

Zaradi bolezensko neprimernega načina hranjenja se sčasoma razvijejo telesne posledice anoreksije: izguba menstruacije, otekanje okončin, povečana poraščenost, motne srčnega ritma, znižana telesna temperatura, hormonsko neravnovesje itd.

Gre za resno bolezen, katere zdravljenje je lahko dolgotrajno, velikokrat tudi težavno, saj bolnik ne razume, da je bolan in pomoč odklanja. Vendar je zdravljenje mogoče in z ustreznim sodelovanjem bolnika in njegove družine tudi uspešno.

Če se v opisu prepoznaš ali so stvari vsaj malo podobne pri tebi, potem bi bilo dobro, da se odločiš za zdravljenje. To, kar se ti dogaja je nevarna bolezen.

Pojdi se pogovorit! Na Kliničnem oddelku za mentalno zdravje v Ljubljani imajo Oddelek za zdravljenje motenj hranjenja. Tam lahko dobiš več informacij o tem, kakšne oblike pomoči so mogoče.

Sprejmi pomoč, ne beži  pred sabo!

Preberi več

Kako se učiti

1. Razmišljaj pozitivno

Ko ti zmanjkuje časa za učenje, ti bi pa rad/-a v glavo kar se da hitro spravil/-a čim več snovi lahko pogosto postaneš zelo slabe volje in pričneš razmišljati negativno. Znebi se takšnih misli, saj si delaš škodo po nepotrebnem. Razmišljaj pozitivno in se poskusi zbrati ter predelati snov. S slabo voljo bo vse šlo le še slabše.

2. Nauči se organizirati čas

Pri učenju si naredi plan. Razvrsti si vso snov, ki jo moraš predelati in si naredi urnik kdaj se jo boš naučil/-a. Določi si tudi čas za sprostitev in se poskušaj s čim motivirati.

3. Posvetuj se s sošolci

S sošolci ali vrstniki se pogovarjajte in skupaj najdite najlažji način, da to čimprej premagate. Izmenjujte si svoje zapiske in informacije o tem kako se učite, kaj se je najbolj pomembno naučiti in vse bo šlo lažje.

4. Poskusi se čim več smejati

Med smejanjem se sprostijo napete mišice, zveča se vnos kisika v telo, zniža se krvni tlak. Smeh spodbuja imunski sistem, izklopijo se tudi učinki stresa. S smehom boš vse lažje premagal/-a.

5. Vzemi si čas za zabavo

Med učenje si moraš vzeti čas tudi za razvedrilo. Pojdi na kakšen sprehod, klepet s prijatelji,… Ne pozabi se razgibati, saj telesna vadba najboljše odpravlja napetost pred preverjanji znanja in pritiskom v šoli.

6. Pij veliko vode in si vzemi dovolj časa za spanje

Poskrbeti moraš za to, da popiješ dovolj tekočine saj se boš tako lažje zbral/-a in ne boš utrujen/-a. Privoščiti si moraš tudi dovolj počitka, saj utrujen organizem ne bo sposoben zadostne koncentracije in volje za učenje.

Pripravi se na učenje

Si en/-a izmed tistih, ki se težko spravi k učenju in ti je to zelo dolgočasna in najbolj naporna stvar? Verjamemo, da bi raje odšel/odšla ven s prijatelji, lenaril/-a pred televizijo, posedal/-a pred računalnikom in še kaj. Vendar tudi to še pride. Prej moraš le še poprijeti za knjige. Da pa ti bo pri vsem tem lažje, upoštevaj nekaj koristnih napotkov, ki smo jih izbrskali zate.

1. Naredi si načrt

Preden se lotiš učenja, si naredi načrt. Načrtovanje učenja ti bo pomagalo, da se boš znal/-a bolje organizirati in učenje res opravil/-a v določenem času. Tako ti bo ostalo več časa zase. Načrt je lahko podoben spodnjemu:

Koliko časa imam na razpolago, da se naučim določeno snov: _______________________
Koliko se imam za naučiti: _______________________
Da bom učinkovito predelal/a zahtevano snov, se moram vsak dan naučiti: _______________________ (na primer: 2 strani, 1 poglavje,…)
Učil/-a se bom: zjutraj/popoldan od: _________ do: _________
Predelano snov bom ponavljal/-a _________ /dan
Če bom upošteval/-a zastavljene cilje, se bom nagradil/-a s/z _______________________

Ne pozabi, da si moraš med učenjem vzeti odmor. Po uri intenzivnega učenja potrebuješ od 5 do 10 minut odmora (pojdi na svež zrak, pretegni se). Tako bo tvoje učenje veliko bolj učinkovito, kot da neprestano zreš v knjigo in na koncu še ugotoviš, da si imel/-a misli čisto drugje in se nisi nič naučil/-a.

2. Pripravi si učinkovite zapiske

Uredi si zapiske, kjer imaš zapisano snov, ki se jo moraš naučiti. Uporabi barve, podčrtuj si pomembna dejstva, zelo učinkovit pa je tudi miselni vzorec.
Z miselnimi vzorci bo tvoje učenje učinkovitejše, snov bo bolj pregledna, zaradi uporabljanja različnih barv pa si boš vse lažje zapomnil/-a, ločil/-a boš pomembnejše stvari od manj pomembnih, povezoval/-a pojme in si izdelal/-a kratke povzetke.

Kako si učinkovito zapomniš prebrano snov?

1.     Najprej v grobem preleti vso snov, vse naslove, podnaslove, celotno količino, ki se jo moraš naučiti.

2.     Nato počasi preberi poglavje za poglavjem.

3.     Poglavja razdeli na smiselne dele.

4.     Izpiši in podčrtaj si ključna dejstva.

5.     Naredi si miselni vzorec.

6.     Še enkrat preglej celotno snov.

7.     Snov večkrat ponavljaj ob miselnem vzorcu in to poskušaj ohraniti v spominu.

8.     Poskušaj snov povezati tudi z življenjskimi situacijami, saj jo boš tako lažje razumel/-a in si jo zapomnil/-a za dlje časa.

Kako si izdelaš učinkovit miselni vzorec?

1.     Pripravi si bel list papirja in na sredino napiši naslov določene teme. Kar želiš poudariti, piši z velikimi tiskanimi črkami

2.     Nato iz glavnega oblačka riši pomožne oblačke, v katerih si obrazloži obravnavano temo, napiši kakšna podpoglavja, asociacije, ključne besede in fraze,… Pazi na količino besed. Če bo besed preveč, miselni vzorec ne bo več učinkovit in pregleden.

3.     Izogibaj se stavkom. Piši kot naštevanje in nizaj besede povezane s snovjo.

4.     Uporabljaj čim več barv in poudarjaj pomembna dejstva. Sorodne podatke obkrožuj, druge podčrtuj, barvaj,… Lahko uporabljaš tudi simbole.

5.     Miselni vzorec opremi s puščicami, ki prikazujejo sorodne povezave ali pomene.

3. Motiviraj se

Za uspešno učenje je potrebna motivacija. Postavi si določene želje, ki jih boš uresničil/-a, če se boš vsega uspešno naučil/-a. Na primer: Če si se uspel/-a naučiti težavno nalogo iz matematike, si vzemi nekaj časa za svojo priljubljeno nadaljevanko, klepet s prijateljico ali košček čokolade. Velika motivacija ti je lahko že, da se boš poleti brezskrbno zabaval/-a na morju. Vedeti moraš, da je nagrada motivacija, da boš delo čimprej in dobro opravil/-a.

4. Razmišljaj pozitivno

Misliš, da testa ne boš opravila ali da nič ne znaš, ti stvari le otežujejo. Znebi se negativnih misli, saj ti v glavi ne bo ostala prav nobena koristna informacija, če boš razmišljal/-a le o tem, kako trpiš, se mučiš ali kako je učenje brez veze. Zato je bolje, da v učenju čim prej najdeš kaj pozitivnega in zanimivega, se s tem sprijazniš in poskušaš čim prej najti načine, kako se ga uspešno lotiti. Prej boš opravil/-a s tem, več časa boš imel/-a zase in za stvari, ki jih rad/-a počneš.
Zapomni si, da je dobra volja pot do uspeha, znanje pa naredi to pot lažjo!

Motivacija za učenje

Sob, 18/10/2008 – 09:13

Motivacija je nekaj, kar moraš imeti, da te to spodbuja pri doseganju določenih ciljev, ki si jih zastaviš. To so lahko drobne malenkosti, kot j to, da si boš po napornem učenju lahko vzel/-a čas za prijatelje ali zabaven vikend, ogled dobrega filma, kupil/-a kakšen nov kos oblačila, …

1. O motivaciji

– Motivacija pomeni prizadevanja posameznika, da se izkaže z visoko stopnjo napora za doseganje določenega cilja, ob istočasnem zadovoljevanju nekih potreb, ki jih ima.
– Motivacija za učenje vpliva na obseg pridobljenega znanja, spretnosti in navade ter na hitrost pozabljanja in pridobivanja znanja. Osnovni pogoj za uspešno učenje je dovolj velika motivacija.
– Kdor je motiviran za učenje, se uči tudi bolj kvalitetno in z zanimanjem, zato si stvari tudi lažje zapomni. Nemotiviran učenec se težje prebija skozi učno snov in težje povezuje informacije.
– Motivacijo sestavlja neka spodbuda, ki nas sili do osvojitve določenega cilja, dejavnost, kar pomeni obnašanje, ki je usmerjeno k cilju in cilj, ki omogoči doseganje cilja in motivira.

2. Motivacija za učenje

– Postavi si glavni cilj, ki ga želiš doseči. Ta bo verjetno lepa ocena pri preverjanju znanja. Nato pa si postavi še manjše cilje, kot so koliko se moraš dnevno naučiti in predelati ter v kolikšnem času moraš zahtevano snov obvladati.
– Kar si zastaviš tudi uresniči in upoštevaj načrt, ki si si ga naredil/-a. Naloge vedno dokončaj in jih poskušaj pripeljati do konca, saj se boš tako največ naučil/-a.
– Pogovarjaj se s sošolci in prijatelji, ki se morajo tudi učiti. Skupaj si postavite cilje in spodbujajte drug drugega. Naj ti pomagajo pri tvoji snovi, ti pa njim pri njihovi. Seveda si izberi vzorne in marljive učence, ki ti bodo lahko pomagali in bodo stvari vzeli resno. Skupinska podpora je zelo spodbudna. Tudi uspehi tvojih sošolcev ali prijateljev te spodbujajo k tvojim uspehom.
– Ugotovi, za kaj se učiš. To pomeni, da moraš najprej spoznati, da se učiš zase in za življenje, ter da boš ti lahko nekoč ponosno pokazal/-a kaj znaš. Potem bo šlo vse lažje in ti bo vsaka snov prispevala le delček k tvoji razgledanosti, ter občutku, da nekaj veljaš

– Ko se učiš, določi: dnevni urnik učenja, snov razdeli na več manjših enot, med posameznimi sklopi naredi premor, ponavljaj snov, trudi se imeti zanimanje za učenje, željo po analiziranju in obdelavi informacij, po povezovanju informacij z drugimi, razvijaj logično razmišljanje, prepričaj se, da snov razumeš in poskrbi za primerno učno okolje.

Za konec pa: Beseda ‘uči se’ je verjetno ena izmed najbolj nadležnih besed, kar jih obstaja, a ti svetujemo, da se z njo kar lepo sprijazniš in to sprejmeš kot prijeten del šolanja in življenja. Nekje po svetu se bi otroci z veseljem šolali pa nimajo te priložnosti, ampak morajo že kot majhni trdo delati. Z znanjem bodo vse tvoje poti lažje, lahko boš izpolnil/-a svoje sanje in boš zase tudi največji zmagovalec/zmagovalka. Učiti se je potrebno neprekinjeno celo življenje. Najprej se učiš za znanje, ki ga moraš dokazati v šoli na listu papirja ali ustno učitelju, vendar se v celoti gledano učiš za življenje in le zase. Znanje te bogati. Pa veliko učnih uspehov in znanja željnih uric!

Naredi si popoln načrt za uspeh

Kaj delaš prav in kaj narobe?

Skupaj ti bomo pomagali narediti tvoj načrt. Pri pisanju tega načrta pa boš morala biti iskrena sama do sebe, kajti samo tako boš lahko ugotovila, kaj delaš narobe in določene stvari tudi popravila. Ko boš izboljšala način učenja, poskrbela za hrano tvojih možgančkov in bolje organizirala čas, bo tvoje delo na koncu tudi nagrajeno.

Postavi si cilje

Zagotovo si tudi ti nezadovoljna s svojimi ocenami pri matematiki, slovenščini ali fiziki. Kakšno je povprečje tvojih ocen sedaj? Povprečje ocen izračunaš tako, da sešteješ vse ocene, ki jih imaš in nato deliš s številom ocen. Predmete, pri katerih bi rada izboljšala oceno in njihovo povprečje napiši na črto.
____________________________________________________________________________________

Sedaj se vprašaj, kaj pričakuješ od sebe v naslednjem semestru, kaj bi rada naredila, za koliko bi rada spremenila ocene. Vprašaj se, kakšno oceno si na koncu šolskega leta želiš videti v spričevalu, ob tem pa bodi realna. Za več kot dve oceni boš težko izboljšala svoj uspeh, ne glede na to, kako se boš trudila, zato trojke poskusi spraviti vsaj na štirice in dvojke vsaj na trojke. Če se boriš za pet, bo tvoja naloga malce težja, saj mora biti za najvišjo oceno tudi znanje temu primerno. Kakšnih ocen si torej pri teh predmetih želiš na koncu šolskega leta? Svoje želje napiši na črto.
____________________________________________________________________________________

Kaj boš naredila za to, da boš uresničila svoje cilje?
Najprej na črto napiši, koliko truda si do sedaj vložila v omenjene predmete. Koliko ur tedensko si porabila za učenje, delanje domačih nalog in ponavljanje snovi?
____________________________________________________________________________________

Če je število ur pri nekaterih predmetih relativno majhno (manjše od 3 na teden, kar pomeni, da si se s posameznim predmetom ukvarjala manj kot pol ure na dan), potem ti je verjetno jasno, kaj si delala narobe. Posvečala si jim premalo časa. Zato moraš v prihodnosti to zares spremeniti. Število ur pri posameznih predmetih povišaj za 2 uri (če si imela prej na črti eno uro, bodo sedaj tri) in se tega skušaj tudi držati. Na črto napiši novo število ur, ki si jih pripravljena porabiti za določen predmet:
____________________________________________________________________________________

Vsak dan določenemu predmetu posveti toliko časa, da boš na koncu tedna dobila izkupiček, ki si ga napisala na črto. Že čutiš, da predmetom posvečaš več pozornosti in da so ti kar naenkrat nekatere stvari nekoliko bolj razumljive? Potem si na dobri poti.

Kaj ti bo pomagalo zvišati ocene?
Več dejavnikov je, ki se morda na prvi pogled zdijo povsem nepomembni, na koncu pa boš ugotovila, da igrajo ključno vlogo. Pri zviševanju ocen ti bodo pomagali tako nova hrana za tvoje možgane kot tudi delovno okolje in zapiski. Zato boš ugotovila, da samo število ur, ki jih posvečaš določenemu predmetu, ni najbolj pomembno, temveč je pomembno tudi to, kako se učenja lotiš in ali je tvoje učenje zares kvalitetno. Če boš izboljšala tudi to, potem si na dobri poti, da do konca šolskega leta zares uresničiš vse tiste želje, ki si jih napisala na začetku.

1. Imaš urejeno delovno okolje?
Na črto opiši svojo sobo? Kakšna je, kako imaš razporejene predmete v sobi?
____________________________________________________________________________________

Sedaj pa malo pomisli, kaj je narobe v tvoji sobi? Je razmetana? Imaš stvari vsepovsod, pa jih ne najdeš? Kakšne barve je? Naj ti zaupamo nekaj skrivnosti. Soba mora biti svetla barve, saj te take barve osrečujejo in napolnijo z energijo. Najbolj primerni sta rumena in oranžna barva, ker se boš tako najlažje osredotočila na snov, ki jo moraš predelati. Druga stvar, ki jo moraš spremeniti, je tvoja pisalna miza, na kateri so lahko le zvezki in pripomočki, ki jih potrebuješ za učenje določenega predmeta. Zato pospravi vsa pisala in druge pisarniške pripomočke v predal, za mizo pa lahko v knjigarni kupiš tudi poseben predalnik, kjer boš imela shranjene svoje zvezke, za vsak predmet posebej. Tako ti bodo vedno na dosegu roke. Iz mize odstrani vse tiste predmete, ki vplivajo na tvojo koncentracijo. Slike s počitnic in praznikov le imej v sobi, toda ne na mizi, saj boš tako vsakič, ko se boš usedla za mizo, namesto na knjige, mislila na praznike, darila in vse zabave, ki ste jih imeli. Poskrbi tudi za svetlobo, kupi si novo namizno lučko ali pa preprosti odgrni zavese. Ko boš poskrbela za lično stilsko preobrazbo svoje sobe, na črto napiši, kaj vse se je spremenilo in kako si si uredila svoje delovno okolje, ki ti bo pomagalo pri izboljševanju tvojih ocen.
____________________________________________________________________________________

2. Zapiski so zelo pomembni
Tako kot tvoja pisalna miza morajo biti urejeni tudi tvoji zapiski. Kako imaš sedaj urejene svoje zapiske? So morda malo v mapah, malo v zvezku, nekaj pa imaš tudi skopiranih od sošolcev, ko si manjkala v šoli ali imaš lično vse na enem mestu po določenem zaporedju. Na črto napiši, kje hraniš svoje zapiske.
____________________________________________________________________________________

Če imaš zapiske lepo urejene, po določenem zaporedju, lično okrašene, pobarvane in poudarjene, potem ti čestitamo in lahko preskočiš na naslednjo točko. Če pa temu ni tako, pa se vprašaj, zakaj se učiš toliko časa in zakaj ti že sama priprava na učenje vzame toliko časa? Zato ker verjetno nimaš vseh zapiskov na kupu, ker ti nekaj listov še manjka od zadnjič, ko si zbolela in ker tega še nisi uspela urediti. Skrajni čas je, da se tega lotiš TAKOJ! Dobri zapiski so namreč odločilni za uspešno učenje. Zato si jih uredi tako, kot ti najbolj odgovarja. Lahko jih daješ v posebno mapo, lahko jih nalepiš v zvezek in okrasiš, lahko pa jih tudi prepišeš. Če se najlažje učiš po miselnih vzorcih ali pa imaš fotografski spomin, si skušaj zapiske temu prilagoditi in jih pobarvati ter okrasiti.
Če imaš rada barve, potem svoj zvezek naredi kot pobarvanko. Ni pomembno kaj si bodo o tem mislili drugi, važno je, da si boš sama olajšala učenje ter da boš zanj porabila kar najmanj časa. Kakšni tvoji zapiski izgledajo po tem, ko si jih uredila?
____________________________________________________________________________________

3. Pravilno se loti učenja
Kako si se omenjene predmete učila do sedaj? Z izpisovanjem in delanjem miselnih vzorcev, z okraševanjem ali pa si se preprosto usedla za mizo in začela listati po zvezku? Napiši svoj učni sistem na črto.
____________________________________________________________________________________

Sedaj pa se vprašaj, kateri od teh načinov, ki si jih zapisala na črto, ti najbolj odgovarja? Rada delaš miselne vzorce ali izpiske ali samo podčrtavaš pomembne stvari? Potem naredi tako, kot ti najbolj odgovarja in se uči na tak način, da si boš zapomnila kar največ snovi. Obenem poskrbi, da ti bo med učenjem prijetno, še posebej če se boš učila na kavču ali na stolu poskrbi, da ti bo udobno. Ne uči se na postelji, ker se ti lahko naredi, da te bo premagal spanec, tega pa si seveda ne smeš privoščiti. Ko si za vse že poskrbela, ti ne preostane nič drugega, kot da preprosto začneš z učenjem: podčrtuj, izpisuj, delaj miselne vzorce, riši in piši. Karkoli ti bo prišlo na pamet. Samo ohrani koncentracijo in se zraven poskušaj stvari kar najbolje zapomniti. Se ti zdi, da se je tvoje učenje izboljšalo? Kateri od naštetih načinov ti je najbolj všeč? Napiši na črto in se tega drži. Vsak dan.
____________________________________________________________________________________

4. Hrana za možgane
Kaj si sedaj jedla med učenjem? Napiši na črto.
____________________________________________________________________________________

Sedaj moraš vso nezdravo hrano zamenjati z zdravo in s tisto, ki je pomembna za tvoje možgančke. Tako na tvojem jedilniku nikakor ne smejo manjkati banane, ki so lahko prebavljive in bogate s kalijem in vitaminom B12. Prav tako je za učenje pomemben vitamin C, ki ga najdeš v kiviju in limonah, pa tudi v drugem sadju. Potrebno energijo (ne sladkorja!) boš dobila z oreščki, kot so indijski oreščki, lešniki pa mandlji in rozine. Ne pozabi, kaj je tisto, kar je najbolje za tvoje možgane in katera hrana je tista, ki ti bo pomagala obdržati koncentracijo. Namesto čokolade torej pojej veliko sadja in oreščkov, ne pozabi pa tudi na vodo, ki vpliva na učinkovitost pomnjenja. Zato si, preden se začneš učiti, priskrbi tudi primerne prigrizke. Si spremenila svojo prehrano, ko se učiš? S čim se sedaj prehranjuješ? Si ubogala naše nasvete? Vse to si zapiši.
____________________________________________________________________________________

5. Zapomni si naučeno snov
Koliko časa si morala sedaj ponavljati eno in isto stvar, da si si jo zapomnila in da so si jo zapomnili tudi tvoji možgančki? Kakšne recepte si uporabljala za to? Napiši na črto.
____________________________________________________________________________________

Da bo učenje potekalo hitreje, ti ponujamo nekaj preprostih rešitev, s katerimi si boš hitreje zapomnila določeno snov, na koncu pa preveri, če so ti nasveti kaj pomagali in najboljše (tiste, ki boš še naprej uporabljala pri učenju) napiši na črto.
Naredi si kratke povzetke in miselne vzorce. Pri tem uporabljaj tudi debele flomastre za tiste stvari, ki so zelo pomembne, da ti bodo takoj skočile v oči, ko boš snov ponavljala. Snov si večkrat preberi in nato v mislih ponavljaj tiste odlomke, ki so najbolj pomembni. Dobro je, da se snov učiš sproti in da jo ponavljaš takoj, ko prideš domov iz šole. Tako ti bo dlje časa ostala v mislih pa tudi za šolsko nalogo se ti ne bo treba toliko učiti, kot si se učila prej.
____________________________________________________________________________________

6. Učenje v dvoje je dovoljeno
Kakšne izkušnje imaš do sedaj z učenjem v dvoje? Si ponavadi kaj odnesla od tega ali sta se s sošolko raje zabavali? Napiši na črto.
____________________________________________________________________________________

Zapomni si, da učenje v dvoje zares pomeni učenje in ne zabave. In če imaš občutek, da se snov najlažje naučiš v čisti tišini, potem učenje v dvoje najbrž v tvojem primeru ne pride v poštev, ker te bo vse skupaj samo zmedlo. Če pa misliš, da boljše rezultate dosegaš v skupini, potem je najboljše, da pokličeš katero izmed sošolk in organizirata popoldne za učenje. Manjši odmori so dovoljeni, toda ne smeta pozabiti na knjige. Pomembno je, da se takrat osredotočita na šolsko snov in ne na fanta iz sosednjega razreda ali pa na kakšno glasbo. Zapomni si – trenutno je šola na prvem mestu. Se morda sprašuješ, ali ti lahko učenje v dvoje koristi? Seveda! Še več, lahko od učenja v dvoje ali v skupini odneseš kar največ. Najbolj priporočljivo je, da se v skupini učite naravoslovnih predmetov, kot sta matematika in fizika, saj več glav več ve in reševanje teh zapletenih nalog preprosto ni lahko, saj se ti pri kakšnem težjem računu lahko hitro zatakne. Če pa se boste zbrani skupaj, boste morda nalogo lažje rešili in tako tudi drug drugemu pomagali pri razlagi. Če se boš držala takšnega učenja v skupini, potem bo uspeh zagotovljen. Zato tokrat na črto napiši, kakšno oceno si dobila pri kontrolni nalogi, ko si se učila sama in kakšno, ko si se učila skupaj s kakšno sošolko. Če si boljšo oceno dobila v drugem primeru, potem je učenje v skupini zate več kot priporočljivo, drugače pa se raje drži svojega sistema učenja.
____________________________________________________________________________________

Na poti do uspeha

Zapomni si: uspeh ne bo prišel čez noč in ne bo prišel sam od sebe. Toda če se boš potrudila in vanj vložila veliko svojega truda ter spremenila določene učne navade, ki so morda sedaj malce nepravilne, bodo kmalu prišle tudi boljše ocene!

Miselni vzorci

Nekaterim gredo, drugim ne. Uporabljaj jih le, če ti pomagajo. Izredno uporabni znajo biti risalni listi in cel kup raznobarvnih flomastrov. Miselne vzorce delaj, kot tebi najbolj ugaja. Najbolje je, da v središče postaviš glavni naslov snovi, ki se jo učiš, in iz nje potegneš črte, na katere potem navežeš podatke. Če se torej učiš o drugi svetovni vojni, lahko najprej navedeš vzrok in povod z letnicama, potem pa v smeri urinega kazalca okrog in okrog bitke, ki so si sledile, ter najpomembnejše mejnike, ljudi in geografska področja; glavna dejstva napišeš s tiskanimi črkami, drugo pa z malimi. Tako se boš ob učenju in branju hitro spomnila, za kaj gre, in preden boš vedela, boš sestavila zgodbico.

Izpiski

Delujejo na podoben način kot miselni vzorci, le da niso centralizirani. Navadno gre za skrajšano različico zapiskov, kjer si spet izpišeš le najpomembnejša dejstva, pojme in podatke. Pomembno je, da za vsak sklop informacij uporabiš isto barvo. Tako si boš, sploh če si vizualni tip človeka, najhitreje zapomnila najpomembnejše stvari in se tudi že po videzu lista spomnila, o čem si se učila.

Naštevanje

Meni v šoli to nikdar ni šlo. Vse drugo sem se naučila in si zapomnila, naštevanje pa me je vedno podrlo, ker sem skoraj vsakič znova izpustila vsaj en pojem. Potem pa sem ugotovila, da za vse potrebujem le en trik. Poleg izpiskov in miselnih vzorcev, sem si potem zapisovala nove besede v tiskanih črkah, ki sem jih sestavila iz prvih črk naštetih pojmov. Ko sem se učila o državi, v kateri je bila glavna industrija pridelovanje premoga, žita, tkanine in izdelava avtomobilov, sem si zapisala PREŽITKA (PREmogŽItoTKaninaAvto). Verjemi, deluje vsakokrat! Izmišljuješ si lahko tudi lastne besedice, ki si jih boš zapomnila zaradi zabavnega zvena. Meni je to pomagalo ne le v osnovni šoli, pač pa tudi v srednji ter sem ter tja tudi na faksu!

Šolski feng shui

Feng shui je nauk o harmonični ureditvi dela in življenja. Da bo tvoje učenje čim bolj učinkovito, upoštevaj nekaj načel te starodavne modrosti.

1. Svetloba in barve

– Na pisalno mizo si postavi namizno svetilko in s tem poskrbi za dovolj svetlobe, ki naj na mizo vedno pada iz leve strani. Če je le mogoče uporabljaj naravno svetlobo.
– Barve, ki naj bi dobro vplivale na učenje so modra, zelena, črna. S črno bodi pazljiv/-a, da v prostoru ne bo prevladovala, v majhni meri pa spodbuja razmišljanje. Dovolj so različne mape, lonček za pisala, kakšna črno-bela fotografija. V modrem ali zelenem si lahko pobarvaš kakšno steno, obesiš sliko, kupiš zavese,… Modra barva razjasni um in pripomore k nastajanju dobrih idej, zelena pa pomirja in spodbuja ustvarjalnost.

2. Postavitev

Če imaš v sobi, kjer se učiš tudi posteljo, potem poskušaj prostor za učenje nekako ločiti od prostora za spanje in prosti čas. Pisalno mizo in posteljo lahko ločiš s kakšno omaro za knjige, mogoče zaveso ali uporabiš kakšne druge pregrade.
– Po feng shui-ju je lega mize najboljša v kotu sobe, ki je najbolj oddaljen od vrat. Stol naj bo obrnjen stran od vrat in naj pa ne bo postavljen tik ob kakšni steni.

3. Urejenost

– Urejenost tvojega delovnega prostora je ključnega pomena. Uredi si zapiske, kupi prazne mape in si razporedi snov, uporabljaj barvna pisala, barvne listke za označevanje in si pospravi tudi pisalno mizo.
– Na steno obesi koledar letošnjega šolskega leta, kakšne miselne vzorce, seznam pomembnih informacij, urnik aktivnosti, pomembne telefonske številke. Na koledarju si primerno označi tudi zate pomembne datume.
– Na mizi naj ne bo prahu, ampak naj bo vedno čista in pregledna. Znebi se vseh stvari, ki jih ne potrebuješ, saj te po feng shui-ju blokirajo energijo in ne pustijo novim stvarem vstopiti v ospredje. Najbolje je, da koša za smeti nimaš pri mizi. Če je to ni mogoče, ga postavi pod spodnji levi kot svoje pisalne mize.

4. Prostor

– Pazi na čistočo celotnega prostora, naj v njem ne bo neprijetnega vonja in ga večkrat tudi prezrači. Prostor mora biti zračen, saj možgani za dobro delovanje potrebujejo kisik. Poskusi s parilnikom za eterična olja, saj nekatera naravna olja kot je evkaliptusovo vplivajo na budnost in zbranost.
– Prostor naj ne bo prevroč, saj se takrat naše celotno telo poleni in v takšnem možgani težko delajo. Idealna sobna temperatura je med 18 in 20 stopinj celzija. Lahko si kupiš termometer in sobno temperaturo redno spremljaš, kar za uspešno učenje, ni slaba ideja.
– Ne imej prenatrpan prostor, saj potem energija ne more primerno krožiti. Bolje je, da imaš prostor bolj prazen kot pa da imaš v njem ogromno stvari.

5. Računalnik

– Računalnik naj bo urejen. Uredi vse kable, da se ti ne bodo vlekli po celi sobi in nepotrebno zapletali med nogami. Naj tvoj računalnik ne bo prostor za nabiranje prahu, ampak ga primerno in redno čisti. Očiščen imej tudi ekran. Uredi si zgoščenke in nanje napiši kaj se na njih nahaja.
– Računalnik proizvaja veliko energije, ki jo lahko omiliš z modrimi, oranžnimi ali rdečimi pisarniškimi pripomočki, saj te barve ‘vpijajo’ prekomerno energijo.

6. Rastline

– Rastline naj bi v prostor prinašale navdih za rast in razvoj, tako da ti bo koristila kakšna zelena rastlina, ki jo lahko postaviš na pisalno mizo.
– Bela orhideja naj bi po načelu feng shui-ja oddajala vibracije za ustvarjalno delo. V prostoru ne imej suhih rož ali kaktusov, saj bodice od sebe pošiljajo neugodno energijo. Rastlina spatifil dobro zmanjšuje moteče učinke električnega sevanja računalnika in drugih tehničnih pripomočkov.

Mnemotehnike

Imaš težave ko se moraš naučiti kakšne težje besede, zapletene stavke, letnice in še kaj? Pomagaj si s tehnikami pomnenja, ki se imenujejo mnemotehnike in si ustvari svoje zabavne asociacije, ki te bodo spomnile na težke besede in zahtevane informacije.

KAJ SO MNEMOTEHNIKE?

Mnemotehnike so tehnike pomnjenja. Lahko so besedne, številske ali vizualne. Pri pomnjenju si pomagamo z asociacijami, vizualizacijo in umestitvijo. Vsak si ustvari mnemotehniko, ki je najboljša zanj. Zaradi različnega znanja, izkušenj, učnega stila, iste stvari asociiramo z zelo različnimi stvarmi. Zato si vsak izdela mnemotehniko, ki mu najbolj ustreza. Pomembno je, da te različne besedne zveze, ki si jih ustvariš za pomoč, spominjajo na besede, ki si jih moraš zapomniti. Pri tem se ti ni potrebno ozirati na slovnične pravilnosti, saj so tudi tujke in popačenke del dobrih asociacij.

Tudi miselni vzorci so mnemotehnike, ker si z njihovo pomočjo lažje zapomnimo informacije. Z njimi lahko nekaj razumljivo razložiš, povežeš več informacij, jih uporabljaš za oporne točke med govorjenjem,… Miselni vzorec se dosti bolje in lažje vtisne v spomin kot navadno napisano besedilo.

Uporabljaj pozitivne in prijetne predstave, saj možgani pogosto blokirajo neprijetne. Pretiravaj in poudarjaj pomembne dele miselnih predstav, uporabljaj humor, saj si smešne stvari lažje zapomniš. Pomagaj si s simboli, ki te na kaj spomnijo in so povezani s podatkom, ki naj bi si ga zapomnil/-a. V mislih uporabljaj tudi barve, saj si živahne in barvite miselne predstave bolje zapomnimo. Lahko uporabljaš tudi predstave o zvokih, vonjih, okusih, gibih, čustvih.
Asociacija, ki si jo ustvariš mora biti nekaj posebnega, pri predstavah pretiravaj, saj bolj ko bo predstava domišljijska, boljši bo spomin nanjo. Povezave, ki si jih ustvariš med asociacijo in informacijo, ki si jo moraš zapomniti naj bodo jasne in ne preveč zapletene. Seveda si bolje zapomneš zabavne stvari in nekaj kar ti je všeč, zato naj bodo tvoje asociacije čim bolj smešne in igrive.

POVEZOVALNA TEHNIKA

Pri tem načinu končaš stavek z besedo, ki jo ponoviš na začetku naslednjega stavka. Vsebina stavkov ni povezana. Primer: Recimo, da si želiš zapomniti določena imena držav: SLOVEsNo (Slovenija) je bilo, ko je zmagala HRoVAtova (Hrvaška).
HRoVAtova vsak dan smuča BOSa (Bosna).

ŠTEVILKE IN RIME

Z metodo številk in rim si najlažje zapomniš sezname besed pri katerih je pomemben vrstni red. Pri tem ti naj pomagajo številke od 1 do 10, ki si sledijo po vrstnem redu od najmanjše do največje. Bistvo metode je, da povežeš besede, ki si jih želiš zapomniti, s številkami.

Število

asociacija

mesto

stavek

1

pest

San Jose (Kostarika)

V SANjah stiskam pesti za našega JOškota.

2

prisedem

Panama (Panama)

Če se le da, na letalu PAN-AMA prisedem k najlepšemu fantu.

ŠTEVILKE IN OBLIKE

Pomagajo nam, da si preprosto in učinkovito zapomniš seznam besed, pri katerih je pomemben vrstni red.

Število

slika

beseda ki si jo želiš zapomniti

povezava

1

sveča (spominja na št. 1)

lunedi

Mojca rad te imam, ker je tvoje telo tako brhko kot sveča, tvoje oči pa polne kot LUNa.

2

labod

martedi

Marca labod Tedi komaj čaka na svojo labodko.

ABECEDNA METODA

S to metodo si lahko zapomniš dolge sezname besed, pri katerih je pomemben vrstni red. Črkam abecede najprej določi asociacijske besede.
Primer:

Črka

asociacija

A

avion

B

bulldog

Č

čop

K

krokodil

S takšnimi asociacijami si poskusiš zapomniti stara imena mesecev.

A

prosinec

Avion, ki iz neba seje PROSo.

B

svečan

Buldogu pade na glavo ledena SVEČA.

Č

mali traven

Čop las naše tajnice je videti kot šop MALE TRAVE.

K

gruden

Krokodil grize GRUDo zemlje.

POTOVALNA METODA

Pri potovalni metodi povezuješ besede, ki si jih želiš zapomniti, s prizori z dobro znane poti (po možnosti take, ki jo prehodiš ali prevoziš vsak dan). Na primer če se voziš z vlakom, le tega povežeš s kakšnim mestom ali državo, ki se jo moraš naučiti. Lahko v zgodbo vpleteš tudi kakšnega simpatičnega fanta ali dekle, smešne dogodke,… Pomembno je, da si informacije zapomneš, če na zabaven način, pa toliko bolje.

METODA RIMSKE SOBE

Predstavljaj si svojo sobo in predmete v njej. S temi predmeti poveži stvari, ki si jih želiš zapomniti. Primer: Pisalna miza te lahko spomni na Janeza Menarta, ki je v svoji pesmi Croquis opisal junaka, ki je mokro skico narisal na mizo.

VELIKA METODA

Temelji na spreminjanju številk v črke, ki jih potem povežeš v samostalnike, te pa v asociacije. Ta metoda je ena najtežjih, a je tudi ena najučinkovitejših mnemotehnik.
Primer: Telefonska številka 136 2746 – ta (mali t je zelo podoben enici + dodaš en samoglasnik), ma (mali m ima 3 črte navzdol+ samoglasnik), pa (p je narobe obrnjen b, ki je podoben št.6 + samoglasnik), ni (mali n ima dve črte navzdol+samoglasnik), za (7 je z brez spodnje črtice+ samoglasnik), ra (4 je angl. Four + samoglasnik) in bo (b podoben 6+ samoglasnik), iz njih pa stavek “Ta mapa ni za rabo”.

DOMINICOVA METODA

Ta metoda se imenuje po svojem “izumitelju” Dominicu O’Brienu. Zelo je podobna veliki metodi, le da tu namesto besed uporabljaš znane ali slavne ljudi. Številke spremeniš v črke, te pa v začetnice ljudi, ki si jih skušaš čim bolj živo predstavljati v mislih. Z njimi potem povežeš zanje značilno dejavnost.
4 – f, r, a
5 – s, š
6 – b, p
7 – z, ž
8 – g, j
9 – h, d
66 – BP – Brad Pitt – se nastavlja kameri
49 – AH – Antony Hopkins – snema filme

Uči se po tehniki PRPOP

Se tudi ti že nekaj časa sprašuješ, kako se najlažje naučiti snov, ki jo potrebuješ za naslednjo šolsko nalogo? Nič lažjega, poleg nekaj nasvetov za učenje ti bomo predstavili tudi tehniko PRPOP s pomočjo katere bo morda tvoje učenje nekoliko lažje.

ČESA NE SMEŠ NAREDITI?

Nikoli se ne smeš učiti na pamet, saj to pomeni, da snovi ne razumeš, temveč se je želiš samo čim hitreje zapomniti – in jo tudi čim hitreje pozabiti. Pri učenju na pamet namreč možganov ne daš dovolj časa, da bi snov resnično razumeli.
Zato se poskušaj snov naučiti z razumevanjem. Preberi stavek in se vprašaj, če razumeš čisto vse, kar si prebrala. To ponovi večkrat.

PODČRTAVANJE

Zelo hitro se boš snovi naučila tudi s podčrtavanjem najpomembnejših besed in izrazov, lahko pa jih tudi napišeš na poseben list papirja. Tako te bodo vedno spominjale na določeno snov, ki jo boš s pomočjo ključnih besed lažje priklicala v spomin.

SPOMNI SE TUDI PRIMEROV

Ne pozabi tudi snovi, ki se jo učiš, povezati s primeri, ki jih že poznaš. Tako se boš veliko lažje naučila tisto, kar potrebuješ za test. Primeri ti bodo dali asociacijo na določeno snov in tako bo slednja dlje časa ostala v tvoji glavi.

UČENJE V SKUPINI

Saj veš, da več glav več ve, kajne? Naj to drži tudi v tvojem primeru, še posebej takrat, ko govorimo o učenju fizike ali matematike. Če se boste učili skupaj, boste lažje rešili še tako nerešljivo nalogo. Izmenjujte si mnenja, razpravljajte in skupaj rešujte naloge, ki vas morda čakajo v preizkusu znanja.

TEHNIKA PRPOP

Že prej smo omenili, da ti bomo tokrat predstavili tehniko učenja, ki se imenuje PRPOP in je primerna za učenje pred velikim testom ali pred tistim majhnim. Posebnost pri tej tehniki je, da si snov resnično ostane v glavi oz. si jo zapomniš.

Po tehniki naj bi se učila nekako takole:
P – PRELET
Snov moraš najprej preleteti, da veš, kaj točno se boš začela učiti. To najlažje narediš tako, da pri vsakem poglavju pogledaš naslove, izbereš ključne besede in se osredotočiš tudi na slike. Snov preleti počasi, zato daj možganom čas, da si že med preletom kakšno sliko vtisnejo v spomin.

R – RAZDELITEV
Ko boš enkrat videla, koliko snovi čaka nate, je pomembno, da si jo razdeliš v manjša podpoglavja oz. v več enot. Tako se boš danes naučila dve enoti, jutri tri, pojutrišnjem spet dve, pa boš kmalu osvojila vso snov.

P – PREUČITEV
Preuči gradivo tako, da ga boš razumela in prilagodila svojim sposobnostim. Ko se boš učila snov po enotah, si za vsako enoto vzemi natančno toliko časa, kot ga potrebuješ, da boš snov obenem tudi razumela!

O – OBNOVITEV
Snov, ki si se jo naučila, obnovi po svojih besedah v mislih ali na glas. Tako boš dobila občutek o tem, koliko snovi že znaš in koliko se je boš morala še naučiti. Če ti kaj ne bo šlo, ne pozabi na izdelavo miselnega vzorca.

P – PREVERJANJE
Na koncu še enkrat preleti vso snov in preveri, da nisi česa pozabila. Še enkrat pojdi skozi vse velike naslove, kazala, slike in ključne besede.

Preberi več

Istospolna usmerjenost

Homoseksualnost ni tako redka, kot so prepričani nekateri. 4% vseh moških je izključno homoseksualnih, 37% moških je imelo istospolno izkušnjo, ki je privedla do orgazma. Pri ženskah je homoseksualnosti pol manj kot pri moških. To so pokazale raziskave že pred več desetletji in v resnici presenetile javnost.

Homoseksualnost je obstajala v vsej zgodovini človeštva, v vseh kulturah in povsod po svetu. Večina kultur homoseksualnosti ne vzpodbuja, nobena kultura pa je ni tako zelo preganjala kot prav zahodna od viktorijanskih časov dalje. Sprejemanje ali zavračanje s strani javnosti ne vpliva na število homoseksualcev v določeni populaciji (seveda je v družbah, ki homoseksualnost obsojajo, dosti več istospolno usmerjenih posameznikov prikritih), kar nam torej pove, da je homoseksualnost precej neodvisna od javnega mnenja in družbenih norm.

Do leta 1973 so imeli homoseksualnost za spolno motnjo, po tem pa so jo črtali s seznama bolezni. V moderni psihiatriji ne zdravimo homoseksualnosti same po sebi, saj ne gre za bolezen. Pomagati poskušamo predvsem tistim, ki imajo s svojo spolno usmerjenostjo hujše težave.

Sodobna znanost v homoseksualnosti vidi le različico normalnega spolnega vedenja. Veliko posameznikov in skupin ljudi v sodobnem zahodnem svetu še vedno vsiljuje protihomoseksualna stališča in polresnice o istospolno usmerjenih ljudeh. Dejstvo pa je, da homoseksualci niso nič bolj moteni od heteroseksualcev. Še več, določene raziskave so pokazale, da otroci, ki so bili vzgajani v homoseksualnih družinah niso pogosteje postali homoseksualni od tistih, vzgajanih v “normalnih” družinah.

Ob tolikšnih predsodkih in mitih, ki jih ima naša družba o homoseksualnosti, je seveda jasno, da le redkokdo zlahka sprejme svojo lastno homoseksualnost. Odprl si zanimivo temo, ki so jo imeli pred časom tudi strokovnjaki. Ali nekdo postane homoseksualec po lastni odločitvi ali pa gre za danost, ki je postavljena že ob rojstvu. Nekatere raziskave so pokazale, da imajo homoseksualci in heteroseksualci določene centre v možganih različno razvite, seveda pa to ne dokazuje ničesar. Vsekakor se trenutno znanost nagiba bolj k temu, da ne gre za nekakšno prostovoljno odločitev za homoseksualni življenjski slog ampak za psihološko in fiziološko danost. V zadnjih desetletjih celo dokazujejo, da je nagnjenost k istemu spolu delno dedno pogojena. Pri enojajčnih dvojčkih, katerih eden je bil homoseksualen, je bila verjetnost, da bo homoseksualen tudi drugi dvojček 50%, pri dvojajčnih dvojčkih je bila verjetnost homoseksualnosti pri drugem dvojčku 20% in pri posvojenih otrocih (ki nimajo skupnih staršev in tudi ne iste genetske zasnove) le 10%. To kaže na precejšen pomen dednosti in na relativno majhen pomen vzgoje pri nastanku homoseksualnosti. Stvari torej niso preproste.

Verjetno je vzgoja tudi pomembna, vendar ne tako, kot si bi mislili. V strokovni literaturi ni objektivnih dokazov, da bi bili homoseksualni fantje v večji meri mamini sinčki kot heteroseksualni. Nerad špekuliram, vendar bi lahko bila nežnost, občutljivost in zatekanje v mamino naročje (kar je le domnevno lastnost otrok, ki pozneje postanejo homoseksualni) tudi dedno pogojeni. “Mamini sinčki” po tej hipotezi ne postanejo zaradi mam, ampak zaradi dedne nagnjenosti k takemu obnašanju. Torej: zloraba s strani matere ne povzroča homoseksualnosti. Nobena zloraba je ne povzroča! Tako pravi moderna medicinska znanost. Morda se moti, vendar zaenkrat drži.

Povezave: http://www.drustvo-legebitra.si/

Društvo informacijski center Legebitra
Trubarjeva 76a
1000 Ljubljana

01 / 430 51 44

legebitra@siol.net

Uradne ure: vsak dan med 12.00 in 18.00

Preberi več

Bulimija

Žrtve bulimije nervoze se nekontrolirano prenajedajo.

Prenajedanje se odvija v krajšem času, v kakšni uri po tistem, ko človek zaužije količino hrane, ki je zagotovo večja od tiste, ki bi jo povprečen človek zaužil v enakem času in enakih okoliščinah. Oseba se med hranjenjem ne kontrolira, je nesposobna ustaviti hranjenje ali izbirati vrsto hrane in količino hrane, ki bi bila primernejša.

Obdobju prenajedanja sledi kompenzatorno vedenje, ki naj bi preprečilo, da bi se bolnik zredil (na primer, izzivanje bruhanja, zloraba odvajal, diuretikov, klistiranje ali uživanje drugih zdravil, stradanje ali pa pretirana telesna vadba).

Obdobja prenajedanja in kompenzatornega odvajanja hrane oziroma vnešenih kalorij se povprečno dogajajo dvakrat tedensko, lahko več, lahko manj. Človek se pretirano in nepravilno doživlja kot predebel in pretežek.  To motnjo je potrebno ločiti od anoreksije nervoze.

Nekateri znanstveniki ločujejo bulimijo povezano z bruhanjem, odvajanjem z odvajali ali klistiranjem od bulimije povezane s stradanjem ali pretirano telesno vadbo.  Prav tako so odkrili, da se dosti ljudi prenajeda, ne da bi se po tem zatekali h  kompenzatornemu vedenju.

Veliko mladostnikov in mladih odraslih občasno poskuša, po tem ko so slišali o ljudeh, zbolelih za bulimijo nervozo, eksperimentirati s prenažirnjem in sprožanjem bruhanja. Neka študija med srednješolci je poročala, da se 50% dijakov občasno prenažira, 6% jih je že poskušalo z bruhanjem, 8% pa je vsaj enkrat zaužilo odvajala.  Študija mladih zaposlenih žensk je poročala o prenajedanju, prisotnem pri 41%.  Vendar le nekateri od teh oseb zadostujejo kriterijem za diagnozo bulimije nervoze.  Polno razvito motnjo ima verjetno 1 – 6% mladostnikov in mladih odraslih žensk.

Bulimija se, prav tako kot anoreksija, pojavlja predvsem pri dekletih (90 – 95% primerov je deklet), prvič se pojavi v adolescenci, med 15. in 19. letom, razvije pa se skoraj praviloma po obdobju intenzivne diete oziroma hujšanja.  Ponavadi traja bolezen več let, z obdobji relativnega izboljšanja.  Telesna teža ljudi z bulimijo nervozo ostane ponavadi v mejah normalnega, čeprav lahko tudi znatno niha.  Nekateri od teh posameznikov lahko postanejo tudi izjemno podhranjeni, in se lahko uvrščajo v kategorijo anoreksije nervoze. Spet drugi bulimični posamezniki pa postanejo pretirano debeli, predvsem kot rezultat njihovih obdobij prenažiranja.  Vendar je potrebno vedeti, da večina prekomerno prehranjenih ljudi nima bulimije in se ne prenažira.

Prenajedanje se ponavadi odvija na skrivaj ali pa čim manj opazno. Oseba požira velike količine hrane hitro, s čim manj žvečenja, izbira hrano s sladkim okusom, visoko kalorično in mehke strukture, kot je sladoled, pecivo ali sendviči. V zgodnjih stadijih se bolnik prenaje v obdobjih stresa, depresivnosti, lakote, skrbi zaradi postave ali telesne teže, kasneje pa lahko postane prenajedanje natančno planirano, podobno ritualu, celo z nakupovanjem hrane posebej za to priložnost. Prenajedanje se prične z občutki nevzdržne napetosti. Oseba, ponavadi dekle, je razdražljiva, počuti se osamljena, zavrnjena, nemočna, da bi kontrolirala željo po zaužitju »prepovedane« hrane. Med hranjenjem se je nesposobna ustaviti, po eni uri se ponavadi prenajedanje neha zaradi tega, ker zmanjka hrane, zaradi bolečin v trebuhu, utrujenosti, ali zaradi začetka bruhanja.

Po prenajedanju se osebe z bulimijo nervozo zatečejo h kompenzatornemu vedenju, da bi preprečile učinek zaužitih kalorij. Večina bolnikov s to motnjo razvije veliko spretnost pri bruhanju, ki tudi postane podobno ritualu, kar jim da občutek, da se spet kontrolirajo. Ironično je, da bruhanje poruši telesne mehanizme hranjenja, občutkov lakote in sitosti, tako da so ti ljudje še bolj lačni in se še pogosteje in intenzivneje hranijo. Podobno tudi uživanje odvajal ne prepreči vnosa kalorij v telo, diuretiki pa sploh ne vplivajo na absorbcijo hrane ali na telesno maščobo.  Bruhanje in druge oblike kompenzatornega vedenja olajšajo neprijetne občutke napetosti želodca in začasno zmanjšajo občutke tesnobe, samoobtoževanja, gnusenja, in občutke izgube kontrole, ki je povezan s prenajedanjem. Sčasoma se tako razvije cikel, po katerem bruhanje povzroča še več nažiranja in nažiranje zahteva še več bruhanja. Tako se oseba z bulimijo počuti nemočna, nevredna in se sama sebi gnusi. Večina se popolnoma zaveda, da so bolne, da imajo motnjo hranjenja, vendar jim tesnobnost in strah pred tem, da bi se zredile ne dovoljuje, da bi cikel prekinile. Počutijo se vse bolj depresivne in krive, sram jih je zaradi njihove skrivnosti.

Lili nam je opisala, kako se je pri njej vse začelo:

»Pri štirinajstih sem šla v srednjo šolo v drugo mesto in začela živeti v internatu. Dekleta tam so bila vsa tako lepa in nedostopna. Imela so dolge nohte, lepe obleke, kodraste lase in SUHA telesa. Vitkost je bila ves čas prva zapoved!
Nisem bila zelo debela, vendar so bila moja debela stegna in široki boki takrat zame nekaj strašnega. Velike prsi so med dekleti še vedno pomenile, da se jih fantje želijo dotakniti, biti hruškaste oblike pa je bil neizmeren greh. Usmerila sem se na telo, ki se mi je zdelo izvor vse moje nesreče. Vsak grižljaj, ki sem ga naredila, se mi je zdel sebičen in slab, vse bolj sem se gnusila sama sebi…
Prvič sem si potisnila prste v usta zadnji teden šole, ko sem videla dekle iz sosednje sobe priti iz kopalnice vso zabuhlo in rdečo. Vedno je govorila o svoji teži in kako bi morala biti na dieti, čeprav je bila v resnici čisto vitka. Takoj sem vedela, kaj je počela in si zaželela poskusiti…
Odločila sem se študirati stran od doma, da bi dokazala svojo neodvisnost in odraslost, toda, ko sem bila enkrat sama v študentski sobici, me je pritisk samote in sovražnega odnosa do same sebe dotolkel. Vrnila sem se k hrani, sita sem se počutila otopelo, naučila pa sem se tudi bruhati.
Naučila sem se zbirati hrano, ki sem jo zlahka izbruhala. Zjutraj, ko sem se zbudila, sem se morala odločiti, ali se bom nabasala in izpraznila v pol ure pred šolo, ali pa bom morala zdržati ves dan polna napetosti in tesnobe. V kopalnici so bila štiri stranišča in morala sem paziti, da me ni nihče ujel pri bruhanju. Če je bilo v domu prezasedeno, sem uporabila eno od stranišč na poti v šolo ali v šoli. Ko sem enkrat začela žreti, se nisem ustavila, dokler ni bil moj trebuh tak, kot da sem noseča in dokler nisem mogla spraviti vase niti grižljaja več.
To je bilo prvo od mojih devetih let obsedenega hranjenja in bruhanja… Nikomur nisem želela povedati, kaj sem počela, in nisem si želela nehati… čeprav sem mogoče kot zaljubljena ali zaposlena z drugimi aktivnostmi občasno zmanjšala opisano vedenje, sem se vedno znova vračala k hrani.«

Kot je bilo že rečeno se lahko prenažiranje pojavi po obdobju intenzivne diete, zato dieta predstavlja nevarnost za razvoj bulimije nervoze pri posameznih osebah.

Dolga leta so se psihoterapevti zatekali k psihodinamski razlagi nastanka motenj hranjenja. Nekateri pripadniki Freudove šole so tako domnevali, da gre pri motnjah hranjenja za »nerazrešene oralne konflikte«. Študije tega niso potrdile, sodobne razlage poudarjajo moteno doživljanje samega sebe in odnosov z drugimi.

V zadnjih letih so teoretiki trudili bolje spoznati motnje hranjenja, in odkrili kar nekaj vzročnih dejavnikov, ki so sicer povezani z nastankom motenj hranjenja, noben od njih pa ni nujen in sam po sebi zadosten razlog, da bi se določena motnja razvila.

Sodobna psihiatrija ponavadi poudarja večdimenzionalno perspektivo tveganja za nastanek motnje. Opredeljujejo več dejavnikov, ki povečajo tveganje, da se določena motnja hranjenja razvije pri določeni osebi. Več dejavnikov ko je prisotnih, večje je tveganje, da se prav pri določeni osebi razvije prav taka motnja. 

Najpomembnejši dejavniki tveganja za nastanek motenj hranjenja so sociokulturni pritiski, specifično družinsko okolje, osebnostne lastnosti in motnje razpoloženja.

Nekoliko natančneje bi opredelili sociokulturni vpliv okolja. Veliko teoretikov se strinja, da moderna zahodna kultura s svojim povdarjanjem vitkosti pomembno prispeva k višanju števila obolelih z motnjami hranjenja. V zadnjih 5 desetletjih se je povprečna teža zmagovalk na tekmovanjih za miss ZDA progresivno zniževala,  število člankov o različnih shujševalnih dietah v vodilnih svetovnih revijah pa se je letno zviševalo.

Vitkost je posebej cenjena in nagrajevana v subkulturah manekenov, igralcev, plesalcev in nekaterih športnikov, zato so pripadniki teh skupin posebej zaskrbljeni glede lastne teže in posebej izpostavljeni nevarnosti razvoja bulimije nervoze. S subkulturnimi razlikami lahko razložimo tudi očitno razliko v pogostnosti teh motenj med spoloma. Tekom zgodovine človeštva je bil pomen zunanjega videza dosti bolj vsiljevan ženskam kot moškim.  Dvojna merila privlačnosti so prisilila ženske, da se dosti bolj ukvarjajo z videzom, vitkostjo, dietami in so zato dosti bolj nagnjene k motnjam hranjenja od moških.  Usmerjanje pozornosti na moško telo v zadnjih letih je po istem vzorcu privedlo do znatnega povečanja pojava motenj hranjenja med mladimi moškimi.

Zahodna kultura ne postavlja le strogih standardov vitkosti, podpira tudi predsodke in odklonilnost do predebelih oseb. Krute pripombe in šale o debelosti so redna tema televizijskih humorističnih nadaljevank, filmov, popularnih revij, knjig, podobne pripombe, ki bi zadevale raso, spol, religijo pa so za vse nesprejemljive. Predsodki do debelih ljudi se zdijo globoko zakoreninjeni.  V neki študiji so naključno izbranim staršem kazali fotografije debelih, srednje prehranjenih in suhih otrok in prve so starši označili za manj prijateljske, manj energetske in manj inteligentne ter manj zaželene kot zadnje. V drugi raziskavi so predšolskim otrokom ponudili debelo ali suho lutko, večina je izbrala suhe, ne da bi znala pojasniti zakaj. Prav tako so raziskovalci ugotovili, da se večina študentk z normalno telesno težo opisuje kot predebela in si želi biti zelo vitka.

Do določene stopnje opisane predsodke vzpodbujajo tudi zdravniki, zavarovalnice in druge organizacije z morda pretiranimi opozorili o nevarnostih povečane telesne teže. Ekstremna debelost je v vsakem primeru nezdrava, blaga do zmerno povišana telesna teža pa očitno ni nevarna. Raziskovalci niso ugotovili nobenih razlik v stopnji umrljivosti med ženskami visokimi od 160 do 170 cm, ki so tehtale od 52 pa vse do 88 kg! Pretirane trditve o škodljivosti debelosti prispevajo k nepotrebnemu poveličevanju vitkosti in predsodkom proti debelosti, ki prevevajo zahodno družbo in ustvarjajo ozračje, ko si mladi želijo vitkosti in se bojijo debelosti, kar povečuje verjetnost razvoja motenj hranjenja.

Ponavadi nezdravljena bulimija nervoza lahko traja več let, se včasih začasno umakne, potem pa se znova pojavi. Poslabšanja bolezni ponavadi sprožijo novi življenjski stresi, na primer izpiti, menjava službe, bolezen, poroka ali ločitev.

Približno 40% bulimičnih bolnikov zelo hitro reagira na zdravljenje: prenehajo s prenajedanjem in stabilizirajo svoje prehrambene navade in telesno težo. Drugih 40% se le delno odzove na zdravljenje – zmanjšajo obdobja prenažiranja in bruhanja in se redneje prehranjujejo. Preostalih 20% pa ne kaže izboljšanja po zdravljenju. Tudi pri tistih, ki se dobro odzovejo na zdravljenje, pa ostaja možnost ponovitve bolezni. V dveh letih po zdravljenju se znaki bolezni ponovijo pri eni tretjini ozdravljenih bolnikov z bulimijo nervozo.

Zdravljenje izboljša tudi psihološko in socialno funkcioniranje teh bolnikov. Bolniki so manj depresivni kot pred zdravljenjem ter se bolj zrelo in zdravo odzivajo v odnosih na delu in doma.

V splošnem velja, da dolgotrajna bolezen pred začetkom zdravljenja pomeni nekoliko slabšo možnost uspeha. Enako je uspeh zdravljenja manjši pri težjih oblikah bulimije, ko je ciklus prenajedanja in bruhanja postal najpomembnejši del vsakdanjih aktivnosti in nadomestil druge pomembne stvari, kot so delo, druženje z ljudmi, kreativnost.  Prav tako je zdravljenje težje, če je bulimiji pridružena huda depresivnost ali tesnoba.

Dolgotrajno bruhanje ima lahko za posledico kar nekaj strukturnih in fizioloških sprememb prebavnega trakta. Mišica zapiralka, ki loči želodec od požiralnika postopno popušča in ne opravlja več svoje funkcije, kar ima lahko za posledico vračanje želodčne vsebine nazaj v požiralnik tudi, kadar bolnik ne bruha. Posledice so lahko razjede sluznice požiralnika. Prav tako je posledica dolgotrajnega ponavljajočega se bruhanja razvoj kariesa na zobeh zaradi škodljivega vpliva želodčne kisline na zobno sklenino.

Vedeti je treba, da so bulimijo formalno definirali kot motnjo hranjenja šele leta 1980. Veliko vprašanj je še neodgovorjenih, izkušnje pri zdravljenju šele pridobivamo.

Bolniki z bulimijo nervozo so neverjetno tolerantni do svojih simptomov. Ena od ozdravljenih bolnic je povedala:

»Bulimija zajame vsa področja tvojega življenja, osebni razvoj se popolnoma ustavi. Celotno življenje začne kontrolirati na način, ki ga lahko razumejo le odvisniki. Sčasoma napreduje in povzroči, da se počutiš povsem nevredno. Na koncu te umori, če ne poiščeš pomoči. Kljub temu še vedno pogrešam svojo bulimijo, kot bi pogrešala staro prijateljico, ki je umrla.«

Pri bulimiji se program zdravljenja takoj usmeri v zmanjševanje in prekinjanje začaranega kroga prenajedanja in bruhanja in čimprejšnje normaliziranje prehranjevalnih navad. Ob tem poskušajo zdravniki psihiatri, psihologi, psihoterapevti in drugi, ki sodelujejo pri zdravljenju, seveda priti tudi do vzrokov bulimičnega vedenja pri posamezniku. Večina programov zdravljenja je kombinacija različnih terapevtskih pristopov: individualne in skupinske psihoterapije, vedenjske psihoterapije in zdravljenja z zdravili.

V Sloveniji se z zdravljenjem motenj hranjenja ukvarjajo na Kliničnem oddelku za mentalno zdravje, Zaloška 29, Ljubljana, na Oddelku za zdravljenje motenj hranjenja. (tel. 01 540 2158), kjer boste dobili tudi dodatne informacije o skupinah samopomoči in terapevtih, ki se ukvarjajo z motnjami hranjenja na vašem območju.

Vsem, ki se kakorkoli prepoznajo v zgornjih opisih, svetujem, da o svojih težavah spregovorijo z najbližjimi in čimprej poiščejo pomoč.

(Informacija na spletu ne more nadomestiti pogovora z zdravnikom!

Preberi več

Arhiv

Spremljajte nas na socialnih omrežjih

Osnovni podatki

Gimnazija
Trg mladosti 3,
3320 Velenje

03 89 60 600
03 89 60 660