V četrtek, 17. 3. 2016, ob 19.30, je v orgelski dvorani glasbene šole Frana Koruna Koželjskega Velenje dijakinja 1. letnika umetniške gimnazije Velenje Nina Oder pripravila enourni recital, na katerem je pokazala svoje izjemne glasbene sposobnosti.

Na svoji 20-letni učiteljski poti do sedaj še nisem spoznala nobenega dijaka glasbenika, ki bi že v 1. letniku gimnazije na svojem recitalu odigral eno uro zahtevnega programa, in to večinoma na pamet. Nina Oder pa je kljub svojim mladim letom dokazala, da je to ob trdem delu in neverjetnem talentu še kako mogoče.

Nina Oder: ”Glasbeno šolo sem pričela obiskovati s sedmimi leti na zasebni glasbeni šoli Melodija Muta pri profesorici Danici Koren, ki me poučuje še danes. Trenutno jo zaradi bolezni nadomešča profesorica Barbara Fanedl.
V preteklih letih sem se udeleževala tekmovanj po Sloveniji in v tujini. Tekmovanja TEMSIG – tekmovanje mladih slovenskih glasbenikov Republike Slovenije, sem se v teh desetih letih solistično udeležila trikrat in se uvrstila na državno tekmovanje, na katerem sem vsakič dosegla srebrno plaketo. Poleg solističnega tekmovanja sem se tekmovanja TEMSIG udeležila trikrat tudi s komorno skupino z godali in klavirjem, z njimi pa smo v šolskem letu 2013/2014 v II. kategoriji do 19 let prejeli zlato plaketo in 2. nagrado.
Poleg tekmovanj v Sloveniji sem se udeležila in prejela visoke nagrade tudi na tekmovanju ARS NOVA v Trstu, tekmovanju RUDOLF MATZ v Čakovcu, na tekmovanju Antonio Salieri v Legnagu pa sem prejela zlato priznanje in posebno nagrado. Na tekmovanju Societa Jupiter v Varese Ligure v Italiji sem prav tako prejela zlato priznanje in posebno nagrado.
V preteklih letih sem bila tudi članica simfoničnega in godalnega orkestra glasbene šole Velenje, s katerim sem se udeleževala revij godalnih orkestrov, božičnih koncertov, spomladanskih letnih koncertov ter vsakoletnih štirih abonmajskih koncertov za srednje šole. Z godalnim orkestrom Velenje smo posneli in izdali delo Benjamina Ipavca na priložnostni zgoščenki ob 60-letnici Glasbene šole Velenje. Omenjeno delo smo predstavili na devetih koncertih po Sloveniji, med drugim tudi v Slovenski filharmoniji.
Violina mi pomeni vse. Ko igram, uživam in si hkrati ustvarjam prihodnost. Seveda pa moram tudi včasih potrpeti, saj mora vsak glasbenik veliko vaditi, da pride do znanja. Brezhibnega nastopa še nisem doživela, saj tega ni moč doseči, vedno se najde kakšna stvar, ki jo lahko zaigraš še bolje in bolj doživeto, bolj popolno in tehnično bolj dovršeno. Najraje se spoprimem s težkimi, harmonično polnimi skladbami. Zagotovo je zanje potrebno več vaje, a končni rezultat ti da zadovoljstvo, da si s trudom uspel doseči tako visoko raven. Vsako tekmovanje je poseben izziv. S tekmovalci se večinoma poznamo, saj se že leta srečujemo na tekmovanjih. Vsi se borimo za čim boljše uvrstitve. Prisotna je trema pred sotekmovalci, komisijo, poslušalci … Želiš se čim bolje odrezati. Ko sem za dobro odigrano skladbo nagrajena, sem seveda vesela in zadovoljna. Slabše je, če vem, da sem odigrala dobro, a je komisija menila drugače. Razočaranje je veliko: solze, jeza, kar pa se kmalu poleže. Takrat bi violino najraje postavila v kot, vendar je ljubezen do nje premočna. Vzamem jo v roke in začnem vaditi. Po povprečno treh urah vaje na dan sem spet dobre volje. Pred posameznimi tekmovanji dnevno vadim še več. Vem, da me čaka še dolga pot do izpolnitve želja izkušene violinistke oziroma koncertnega mojstra v orkestru. A s trudom mi bo tudi to uspelo.”

Sošolka Tjaša Srotič: ”Njeni sošolci smo jo prišli poslušat, saj vemo, koliko vaje je potrebno za takšen podvig, zato smo ji želeli biti v spodbudo. Čeprav nismo vsi glasbeniki, smo lahko začutili energijo, ki jo je oddajala med igranjem, in njeno povezanost z vsako noto posebej. Zelo smo ponosni, da imamo tako uspešno sošolko, v prihodnosti pa ji želimo še čim več uspehov v glasbi.”

Barbara Fanedl, Ninina profesorica violine: ”Nine se spomnim kot pet let stare deklice, ki je hkrati s starejši sestro Špelo pričela obiskovati ure violine pri moji mami, tudi moji profesorici violine Danici Koren. Obe deklici sta že od začetka kazali talent kljub zelo različnima značajema. Špela bolj resna, sramežljiva, zadržana in pridna, Nina pa bolj nagajiva, živahna, vedno nasmejana … Oder zanju že od začetka ni bil problem; mislim, da imata kar pravi priimek. Obe sta v letih učenja violine dneve pred tekmovanji intenzivno preživljali tudi pri nas, saj profesorica Danica Koren vsakega od svojih učencev vzame za svojega in mu približa glasbo kot nekaj najlepšega …
Nina je že od začetka kazala pravi karakter odrskega glasbenika, saj težav s tremo nikoli ni imela. Zanjo je bil in je vsak nastop nekaj vsakdanjega in občutek imam, da poslušalcem z veseljem pokaže, kaj zna in česa je sposobna. Sprva pouka violine ni jemala tako resno, saj je bila navsezadnje še otrok. Vedno bolj pa je s tekmovanji kazala svoje sposobnosti in talent, končno pa je zares poprijela za violino in trdo delo jo že nekaj časa dviguje po lestvici znanja. Njeni rezultati so že sami po sebi dokaz, da je zares delovna in talentirana, kar pa danes ni tako lahko, saj je konkurenca zelo velika. Vendar pa zanjo vem, da ji bo s pridnostjo uspelo doseči svoje sanje.
Tudi zame je glasba pomembna, saj z njo živim in se z njo izražam vsak dan, tudi meni je v neizmerno veselje in hrana za dušo. Enako čutim tudi pri Nini, tako glasba kot violina postajata del nje. Zagotovo lahko rečem, da jo čaka lepa glasbena pot, na kateri pa ji s profesorico Danico Koren želiva veliko uspeha in glasbenih užitkov.”

Kot razredničarka že tretje generacije umetnikov se dobro zavedam, da je za uspeh poleg talenta potrebno neverjetno veliko garanja in odrekanja. Nina vse to zagotovo ima, zato bomo v prihodnosti zagotovo še veliko slišali o njenih uspehih.
»Vsa umetnost uspeha je le v tem, da vse moči naenkrat usmerimo v eno, najpomembnejšo točko.« (Ferdinand Lassalle)

Jelka Oder, prof.
razredničarka