srssssersssdgimvssmicdsd

Kdo bo starše ščitil pred otroki?

Kdaj otrok dojame, da lahko manipulira s starši?

Težko je natančno reči. A medkulturne raziska­ve tudi tu kažejo, da otrok že pri enem letu neka­tere stvari zelo dobro dojema. Seveda ne na ravni racionalnega mišljenja. Toda zagovorniki permisivne vzgoje stalno govorijo, daje otrok še majhen in da nima smisla zahtevati stvari od njega. To je smešno. Otrok pride na raven abstraktnega mišlje­nja, torej do tega, da racionalno razume socialne zahteve, nekako ob koncu pubertete. Boste torej šele na koncu pubertete od njega zahtevali, naj na­redi nekaj, kar bi moral znati že pri treh letih? Ne gre za to, kdaj lahko otrok nekaj razume, ampak za to, kdaj ga lahko tega naučite. To je razlika. Marsi­česa, kar ljudje počnejo, nikoli ne razumejo. Veči­na Slovencev recimo nikoli ne bo razumela, kaj po­čne s tem, ko svojega otroka vzgaja permisivno. Ta floskula, da mora otrok stvari razumeti, da se jih lahko nauči, ne drži. Res je prav nasprotno: veči­ne stvari, ki se jih kot mali otroci naučimo za vse življenje, na primer maternega jezika, takrat ko se jih učimo, sploh ne razumemo. Socialnih pravil ni treba razumeti, moraš jih ubogati. Nekateri bodo rekli, da zagovarjam ubogljivost. A je ne. Naspro­tno, samo ljudje, ki poznajo socialna pravila in jih ponotranjijo, lahko ta pravila tudi preizprašujejo, kritizirajo, zahtevajo njihovo spreminjanje. Jaz za­govarjam takšne posameznike. Seveda pa ne mo­reš ničesar preizpraševati ali spreminjati, če tega sploh nisi ponotranjil. V tem je problem. Patološki narcisi socialnih pravil ne jemljejo resno. V tem vi­dim politični interes, ki tiči za permisivno vzgojo – permisivno vzgojeni državljani nikoli ničesar ne preizprašujejo in se nikoli ne upirajo.  

 

Kako je lahko prišlo tako daleč, da se danes starši bojijo lastnih otrok?

Tako stanje je sad sprememb, ki so se na zahodu začele že med vojnama. Takrat je starševska avto­riteta postala negotova, začeli so jo izenačevati s človekom, ki svojega otroka mlati, uporablja paso­ve in počne ne vem kaj še vse. Tradicionalni star­ši so bili avtoriteta. Dandanes pa jih obravnavamo kot – vsaj potencialne – kriminalce. Zdaj je vsaka avtoriteta, tudi če gre samo za red in disciplino, že problem. Ta proces kriminalizacije se je začel prenašati tudi na učitelje. Imamo zakone, ki ščitijo otroke pred starši in učitelji. Kaj ti zakoni govorijo otrokom? To, da so zanje nevarni starši pa tudi uči­telji. Ti so slabi. Dobra pa je seveda država, ki otro­ke ščiti pred njimi. V tem je totalitarna dimenzija tovrstnih zakonov: kriminalizirajo starše in učite­lje, glorificirajo pa državo. Poleg tega pa nimamo zakonov, ki bi ščitili starše in učitelje pred otroki, kar je absurd. To pomeni, da ko gre učenec – po­znam konkretne primere iz srednjih šol – z nožem nad učitelja, ker mu ta noče dati pozitivne ocene, mora učitelj pri tem ravnati »pedagoško«. Kaj je to »pedagoško ravnanje«? Naj ga pregovori, da nož spusti, ali kaj? Če ga bo udaril, bo učitelj odgovo­ren, učenec pa ne. Takšne razmere otroke v resnici spodbujajo h kriminalnemu vedenju. Otroci vedo, da lahko naredijo kar koli in ne odgovarjajo za svo­ja dejanja. Učenci lahko počnejo kar koli, učitelj pa mora ravnati »pedagoško«, torej ne sme uporabiti kazni. To je smešno. Ko se s starši in z učitelji po­govarjam o tej nesrečni »prijazni šoli«, vidim, da natančno vedo, kaj je narobe. Vedo, da bi otroke za nekatere prekrške morali kaznovati. A jih ne sme­jo, ker je to zakonsko prepovedano.

Vseeno pa otrok, če že govoriva o prevzemanju odgovornosti, potre­buje podporo staršev. Kje je meja med dajanjem podpore in zaščitništvom, prevzemanjem odgovornosti za otroka?

Razlika je zelo jasna, čeprav se zdi, da ni. Dajanje podpore pomeni, da otroku problema ne odstraniš, am­pak mu pomagaš razviti načine, da ga bo lahko sam obvladal. Za tisto, kar bo naredil, bo odgovoren sam. Zaščitništvo pa pomeni, da starši de­lajo domače naloge namesto otroka, da skušajo odstraniti probleme, ki so pred njim, namesto njega, da se ka­dar ga otrok kaj polomi, sklicujejo na otrokove pravice in ne sprejmejo, da je tudi njihov otrok odgovoren za to. Pri podpori gre torej za to, da otro­ku omogočaš, da premaga ovire in da se nauči, da imajo različne odločitve različne posledice. Zaščitništvo pa pomeni, da stvari delaš namesto nje­ga in da otroka tudi takrat, ko veš, da je nekaj naredil narobe, ščitiš. Kar je značilnost sodobnih staršev.

Odlomek iz intervjuja z dr. Vesno Godina – celoten intervju si lahko preberete tukaj: kdo_bo_stare_itil_pred_otroki

 

Arhiv

Spremljajte nas na socialnih omrežjih

Osnovni podatki

Gimnazija
Trg mladosti 3,
3320 Velenje

03 89 60 600
03 89 60 660