srssssersssdgimvssmicdsd

Istospolna usmerjenost

Homoseksualnost ni tako redka, kot so prepričani nekateri. 4% vseh moških je izključno homoseksualnih, 37% moških je imelo istospolno izkušnjo, ki je privedla do orgazma. Pri ženskah je homoseksualnosti pol manj kot pri moških. To so pokazale raziskave že pred več desetletji in v resnici presenetile javnost.

Homoseksualnost je obstajala v vsej zgodovini človeštva, v vseh kulturah in povsod po svetu. Večina kultur homoseksualnosti ne vzpodbuja, nobena kultura pa je ni tako zelo preganjala kot prav zahodna od viktorijanskih časov dalje. Sprejemanje ali zavračanje s strani javnosti ne vpliva na število homoseksualcev v določeni populaciji (seveda je v družbah, ki homoseksualnost obsojajo, dosti več istospolno usmerjenih posameznikov prikritih), kar nam torej pove, da je homoseksualnost precej neodvisna od javnega mnenja in družbenih norm.

Do leta 1973 so imeli homoseksualnost za spolno motnjo, po tem pa so jo črtali s seznama bolezni. V moderni psihiatriji ne zdravimo homoseksualnosti same po sebi, saj ne gre za bolezen. Pomagati poskušamo predvsem tistim, ki imajo s svojo spolno usmerjenostjo hujše težave.

Sodobna znanost v homoseksualnosti vidi le različico normalnega spolnega vedenja. Veliko posameznikov in skupin ljudi v sodobnem zahodnem svetu še vedno vsiljuje protihomoseksualna stališča in polresnice o istospolno usmerjenih ljudeh. Dejstvo pa je, da homoseksualci niso nič bolj moteni od heteroseksualcev. Še več, določene raziskave so pokazale, da otroci, ki so bili vzgajani v homoseksualnih družinah niso pogosteje postali homoseksualni od tistih, vzgajanih v “normalnih” družinah.

Ob tolikšnih predsodkih in mitih, ki jih ima naša družba o homoseksualnosti, je seveda jasno, da le redkokdo zlahka sprejme svojo lastno homoseksualnost. Odprl si zanimivo temo, ki so jo imeli pred časom tudi strokovnjaki. Ali nekdo postane homoseksualec po lastni odločitvi ali pa gre za danost, ki je postavljena že ob rojstvu. Nekatere raziskave so pokazale, da imajo homoseksualci in heteroseksualci določene centre v možganih različno razvite, seveda pa to ne dokazuje ničesar. Vsekakor se trenutno znanost nagiba bolj k temu, da ne gre za nekakšno prostovoljno odločitev za homoseksualni življenjski slog ampak za psihološko in fiziološko danost. V zadnjih desetletjih celo dokazujejo, da je nagnjenost k istemu spolu delno dedno pogojena. Pri enojajčnih dvojčkih, katerih eden je bil homoseksualen, je bila verjetnost, da bo homoseksualen tudi drugi dvojček 50%, pri dvojajčnih dvojčkih je bila verjetnost homoseksualnosti pri drugem dvojčku 20% in pri posvojenih otrocih (ki nimajo skupnih staršev in tudi ne iste genetske zasnove) le 10%. To kaže na precejšen pomen dednosti in na relativno majhen pomen vzgoje pri nastanku homoseksualnosti. Stvari torej niso preproste.

Verjetno je vzgoja tudi pomembna, vendar ne tako, kot si bi mislili. V strokovni literaturi ni objektivnih dokazov, da bi bili homoseksualni fantje v večji meri mamini sinčki kot heteroseksualni. Nerad špekuliram, vendar bi lahko bila nežnost, občutljivost in zatekanje v mamino naročje (kar je le domnevno lastnost otrok, ki pozneje postanejo homoseksualni) tudi dedno pogojeni. “Mamini sinčki” po tej hipotezi ne postanejo zaradi mam, ampak zaradi dedne nagnjenosti k takemu obnašanju. Torej: zloraba s strani matere ne povzroča homoseksualnosti. Nobena zloraba je ne povzroča! Tako pravi moderna medicinska znanost. Morda se moti, vendar zaenkrat drži.

Povezave: http://www.drustvo-legebitra.si/

Društvo informacijski center Legebitra
Trubarjeva 76a
1000 Ljubljana

01 / 430 51 44

legebitra@siol.net

Uradne ure: vsak dan med 12.00 in 18.00

Preberi več

Bulimija

Žrtve bulimije nervoze se nekontrolirano prenajedajo.

Prenajedanje se odvija v krajšem času, v kakšni uri po tistem, ko človek zaužije količino hrane, ki je zagotovo večja od tiste, ki bi jo povprečen človek zaužil v enakem času in enakih okoliščinah. Oseba se med hranjenjem ne kontrolira, je nesposobna ustaviti hranjenje ali izbirati vrsto hrane in količino hrane, ki bi bila primernejša.

Obdobju prenajedanja sledi kompenzatorno vedenje, ki naj bi preprečilo, da bi se bolnik zredil (na primer, izzivanje bruhanja, zloraba odvajal, diuretikov, klistiranje ali uživanje drugih zdravil, stradanje ali pa pretirana telesna vadba).

Obdobja prenajedanja in kompenzatornega odvajanja hrane oziroma vnešenih kalorij se povprečno dogajajo dvakrat tedensko, lahko več, lahko manj. Človek se pretirano in nepravilno doživlja kot predebel in pretežek.  To motnjo je potrebno ločiti od anoreksije nervoze.

Nekateri znanstveniki ločujejo bulimijo povezano z bruhanjem, odvajanjem z odvajali ali klistiranjem od bulimije povezane s stradanjem ali pretirano telesno vadbo.  Prav tako so odkrili, da se dosti ljudi prenajeda, ne da bi se po tem zatekali h  kompenzatornemu vedenju.

Veliko mladostnikov in mladih odraslih občasno poskuša, po tem ko so slišali o ljudeh, zbolelih za bulimijo nervozo, eksperimentirati s prenažirnjem in sprožanjem bruhanja. Neka študija med srednješolci je poročala, da se 50% dijakov občasno prenažira, 6% jih je že poskušalo z bruhanjem, 8% pa je vsaj enkrat zaužilo odvajala.  Študija mladih zaposlenih žensk je poročala o prenajedanju, prisotnem pri 41%.  Vendar le nekateri od teh oseb zadostujejo kriterijem za diagnozo bulimije nervoze.  Polno razvito motnjo ima verjetno 1 – 6% mladostnikov in mladih odraslih žensk.

Bulimija se, prav tako kot anoreksija, pojavlja predvsem pri dekletih (90 – 95% primerov je deklet), prvič se pojavi v adolescenci, med 15. in 19. letom, razvije pa se skoraj praviloma po obdobju intenzivne diete oziroma hujšanja.  Ponavadi traja bolezen več let, z obdobji relativnega izboljšanja.  Telesna teža ljudi z bulimijo nervozo ostane ponavadi v mejah normalnega, čeprav lahko tudi znatno niha.  Nekateri od teh posameznikov lahko postanejo tudi izjemno podhranjeni, in se lahko uvrščajo v kategorijo anoreksije nervoze. Spet drugi bulimični posamezniki pa postanejo pretirano debeli, predvsem kot rezultat njihovih obdobij prenažiranja.  Vendar je potrebno vedeti, da večina prekomerno prehranjenih ljudi nima bulimije in se ne prenažira.

Prenajedanje se ponavadi odvija na skrivaj ali pa čim manj opazno. Oseba požira velike količine hrane hitro, s čim manj žvečenja, izbira hrano s sladkim okusom, visoko kalorično in mehke strukture, kot je sladoled, pecivo ali sendviči. V zgodnjih stadijih se bolnik prenaje v obdobjih stresa, depresivnosti, lakote, skrbi zaradi postave ali telesne teže, kasneje pa lahko postane prenajedanje natančno planirano, podobno ritualu, celo z nakupovanjem hrane posebej za to priložnost. Prenajedanje se prične z občutki nevzdržne napetosti. Oseba, ponavadi dekle, je razdražljiva, počuti se osamljena, zavrnjena, nemočna, da bi kontrolirala željo po zaužitju »prepovedane« hrane. Med hranjenjem se je nesposobna ustaviti, po eni uri se ponavadi prenajedanje neha zaradi tega, ker zmanjka hrane, zaradi bolečin v trebuhu, utrujenosti, ali zaradi začetka bruhanja.

Po prenajedanju se osebe z bulimijo nervozo zatečejo h kompenzatornemu vedenju, da bi preprečile učinek zaužitih kalorij. Večina bolnikov s to motnjo razvije veliko spretnost pri bruhanju, ki tudi postane podobno ritualu, kar jim da občutek, da se spet kontrolirajo. Ironično je, da bruhanje poruši telesne mehanizme hranjenja, občutkov lakote in sitosti, tako da so ti ljudje še bolj lačni in se še pogosteje in intenzivneje hranijo. Podobno tudi uživanje odvajal ne prepreči vnosa kalorij v telo, diuretiki pa sploh ne vplivajo na absorbcijo hrane ali na telesno maščobo.  Bruhanje in druge oblike kompenzatornega vedenja olajšajo neprijetne občutke napetosti želodca in začasno zmanjšajo občutke tesnobe, samoobtoževanja, gnusenja, in občutke izgube kontrole, ki je povezan s prenajedanjem. Sčasoma se tako razvije cikel, po katerem bruhanje povzroča še več nažiranja in nažiranje zahteva še več bruhanja. Tako se oseba z bulimijo počuti nemočna, nevredna in se sama sebi gnusi. Večina se popolnoma zaveda, da so bolne, da imajo motnjo hranjenja, vendar jim tesnobnost in strah pred tem, da bi se zredile ne dovoljuje, da bi cikel prekinile. Počutijo se vse bolj depresivne in krive, sram jih je zaradi njihove skrivnosti.

Lili nam je opisala, kako se je pri njej vse začelo:

»Pri štirinajstih sem šla v srednjo šolo v drugo mesto in začela živeti v internatu. Dekleta tam so bila vsa tako lepa in nedostopna. Imela so dolge nohte, lepe obleke, kodraste lase in SUHA telesa. Vitkost je bila ves čas prva zapoved!
Nisem bila zelo debela, vendar so bila moja debela stegna in široki boki takrat zame nekaj strašnega. Velike prsi so med dekleti še vedno pomenile, da se jih fantje želijo dotakniti, biti hruškaste oblike pa je bil neizmeren greh. Usmerila sem se na telo, ki se mi je zdelo izvor vse moje nesreče. Vsak grižljaj, ki sem ga naredila, se mi je zdel sebičen in slab, vse bolj sem se gnusila sama sebi…
Prvič sem si potisnila prste v usta zadnji teden šole, ko sem videla dekle iz sosednje sobe priti iz kopalnice vso zabuhlo in rdečo. Vedno je govorila o svoji teži in kako bi morala biti na dieti, čeprav je bila v resnici čisto vitka. Takoj sem vedela, kaj je počela in si zaželela poskusiti…
Odločila sem se študirati stran od doma, da bi dokazala svojo neodvisnost in odraslost, toda, ko sem bila enkrat sama v študentski sobici, me je pritisk samote in sovražnega odnosa do same sebe dotolkel. Vrnila sem se k hrani, sita sem se počutila otopelo, naučila pa sem se tudi bruhati.
Naučila sem se zbirati hrano, ki sem jo zlahka izbruhala. Zjutraj, ko sem se zbudila, sem se morala odločiti, ali se bom nabasala in izpraznila v pol ure pred šolo, ali pa bom morala zdržati ves dan polna napetosti in tesnobe. V kopalnici so bila štiri stranišča in morala sem paziti, da me ni nihče ujel pri bruhanju. Če je bilo v domu prezasedeno, sem uporabila eno od stranišč na poti v šolo ali v šoli. Ko sem enkrat začela žreti, se nisem ustavila, dokler ni bil moj trebuh tak, kot da sem noseča in dokler nisem mogla spraviti vase niti grižljaja več.
To je bilo prvo od mojih devetih let obsedenega hranjenja in bruhanja… Nikomur nisem želela povedati, kaj sem počela, in nisem si želela nehati… čeprav sem mogoče kot zaljubljena ali zaposlena z drugimi aktivnostmi občasno zmanjšala opisano vedenje, sem se vedno znova vračala k hrani.«

Kot je bilo že rečeno se lahko prenažiranje pojavi po obdobju intenzivne diete, zato dieta predstavlja nevarnost za razvoj bulimije nervoze pri posameznih osebah.

Dolga leta so se psihoterapevti zatekali k psihodinamski razlagi nastanka motenj hranjenja. Nekateri pripadniki Freudove šole so tako domnevali, da gre pri motnjah hranjenja za »nerazrešene oralne konflikte«. Študije tega niso potrdile, sodobne razlage poudarjajo moteno doživljanje samega sebe in odnosov z drugimi.

V zadnjih letih so teoretiki trudili bolje spoznati motnje hranjenja, in odkrili kar nekaj vzročnih dejavnikov, ki so sicer povezani z nastankom motenj hranjenja, noben od njih pa ni nujen in sam po sebi zadosten razlog, da bi se določena motnja razvila.

Sodobna psihiatrija ponavadi poudarja večdimenzionalno perspektivo tveganja za nastanek motnje. Opredeljujejo več dejavnikov, ki povečajo tveganje, da se določena motnja hranjenja razvije pri določeni osebi. Več dejavnikov ko je prisotnih, večje je tveganje, da se prav pri določeni osebi razvije prav taka motnja. 

Najpomembnejši dejavniki tveganja za nastanek motenj hranjenja so sociokulturni pritiski, specifično družinsko okolje, osebnostne lastnosti in motnje razpoloženja.

Nekoliko natančneje bi opredelili sociokulturni vpliv okolja. Veliko teoretikov se strinja, da moderna zahodna kultura s svojim povdarjanjem vitkosti pomembno prispeva k višanju števila obolelih z motnjami hranjenja. V zadnjih 5 desetletjih se je povprečna teža zmagovalk na tekmovanjih za miss ZDA progresivno zniževala,  število člankov o različnih shujševalnih dietah v vodilnih svetovnih revijah pa se je letno zviševalo.

Vitkost je posebej cenjena in nagrajevana v subkulturah manekenov, igralcev, plesalcev in nekaterih športnikov, zato so pripadniki teh skupin posebej zaskrbljeni glede lastne teže in posebej izpostavljeni nevarnosti razvoja bulimije nervoze. S subkulturnimi razlikami lahko razložimo tudi očitno razliko v pogostnosti teh motenj med spoloma. Tekom zgodovine človeštva je bil pomen zunanjega videza dosti bolj vsiljevan ženskam kot moškim.  Dvojna merila privlačnosti so prisilila ženske, da se dosti bolj ukvarjajo z videzom, vitkostjo, dietami in so zato dosti bolj nagnjene k motnjam hranjenja od moških.  Usmerjanje pozornosti na moško telo v zadnjih letih je po istem vzorcu privedlo do znatnega povečanja pojava motenj hranjenja med mladimi moškimi.

Zahodna kultura ne postavlja le strogih standardov vitkosti, podpira tudi predsodke in odklonilnost do predebelih oseb. Krute pripombe in šale o debelosti so redna tema televizijskih humorističnih nadaljevank, filmov, popularnih revij, knjig, podobne pripombe, ki bi zadevale raso, spol, religijo pa so za vse nesprejemljive. Predsodki do debelih ljudi se zdijo globoko zakoreninjeni.  V neki študiji so naključno izbranim staršem kazali fotografije debelih, srednje prehranjenih in suhih otrok in prve so starši označili za manj prijateljske, manj energetske in manj inteligentne ter manj zaželene kot zadnje. V drugi raziskavi so predšolskim otrokom ponudili debelo ali suho lutko, večina je izbrala suhe, ne da bi znala pojasniti zakaj. Prav tako so raziskovalci ugotovili, da se večina študentk z normalno telesno težo opisuje kot predebela in si želi biti zelo vitka.

Do določene stopnje opisane predsodke vzpodbujajo tudi zdravniki, zavarovalnice in druge organizacije z morda pretiranimi opozorili o nevarnostih povečane telesne teže. Ekstremna debelost je v vsakem primeru nezdrava, blaga do zmerno povišana telesna teža pa očitno ni nevarna. Raziskovalci niso ugotovili nobenih razlik v stopnji umrljivosti med ženskami visokimi od 160 do 170 cm, ki so tehtale od 52 pa vse do 88 kg! Pretirane trditve o škodljivosti debelosti prispevajo k nepotrebnemu poveličevanju vitkosti in predsodkom proti debelosti, ki prevevajo zahodno družbo in ustvarjajo ozračje, ko si mladi želijo vitkosti in se bojijo debelosti, kar povečuje verjetnost razvoja motenj hranjenja.

Ponavadi nezdravljena bulimija nervoza lahko traja več let, se včasih začasno umakne, potem pa se znova pojavi. Poslabšanja bolezni ponavadi sprožijo novi življenjski stresi, na primer izpiti, menjava službe, bolezen, poroka ali ločitev.

Približno 40% bulimičnih bolnikov zelo hitro reagira na zdravljenje: prenehajo s prenajedanjem in stabilizirajo svoje prehrambene navade in telesno težo. Drugih 40% se le delno odzove na zdravljenje – zmanjšajo obdobja prenažiranja in bruhanja in se redneje prehranjujejo. Preostalih 20% pa ne kaže izboljšanja po zdravljenju. Tudi pri tistih, ki se dobro odzovejo na zdravljenje, pa ostaja možnost ponovitve bolezni. V dveh letih po zdravljenju se znaki bolezni ponovijo pri eni tretjini ozdravljenih bolnikov z bulimijo nervozo.

Zdravljenje izboljša tudi psihološko in socialno funkcioniranje teh bolnikov. Bolniki so manj depresivni kot pred zdravljenjem ter se bolj zrelo in zdravo odzivajo v odnosih na delu in doma.

V splošnem velja, da dolgotrajna bolezen pred začetkom zdravljenja pomeni nekoliko slabšo možnost uspeha. Enako je uspeh zdravljenja manjši pri težjih oblikah bulimije, ko je ciklus prenajedanja in bruhanja postal najpomembnejši del vsakdanjih aktivnosti in nadomestil druge pomembne stvari, kot so delo, druženje z ljudmi, kreativnost.  Prav tako je zdravljenje težje, če je bulimiji pridružena huda depresivnost ali tesnoba.

Dolgotrajno bruhanje ima lahko za posledico kar nekaj strukturnih in fizioloških sprememb prebavnega trakta. Mišica zapiralka, ki loči želodec od požiralnika postopno popušča in ne opravlja več svoje funkcije, kar ima lahko za posledico vračanje želodčne vsebine nazaj v požiralnik tudi, kadar bolnik ne bruha. Posledice so lahko razjede sluznice požiralnika. Prav tako je posledica dolgotrajnega ponavljajočega se bruhanja razvoj kariesa na zobeh zaradi škodljivega vpliva želodčne kisline na zobno sklenino.

Vedeti je treba, da so bulimijo formalno definirali kot motnjo hranjenja šele leta 1980. Veliko vprašanj je še neodgovorjenih, izkušnje pri zdravljenju šele pridobivamo.

Bolniki z bulimijo nervozo so neverjetno tolerantni do svojih simptomov. Ena od ozdravljenih bolnic je povedala:

»Bulimija zajame vsa področja tvojega življenja, osebni razvoj se popolnoma ustavi. Celotno življenje začne kontrolirati na način, ki ga lahko razumejo le odvisniki. Sčasoma napreduje in povzroči, da se počutiš povsem nevredno. Na koncu te umori, če ne poiščeš pomoči. Kljub temu še vedno pogrešam svojo bulimijo, kot bi pogrešala staro prijateljico, ki je umrla.«

Pri bulimiji se program zdravljenja takoj usmeri v zmanjševanje in prekinjanje začaranega kroga prenajedanja in bruhanja in čimprejšnje normaliziranje prehranjevalnih navad. Ob tem poskušajo zdravniki psihiatri, psihologi, psihoterapevti in drugi, ki sodelujejo pri zdravljenju, seveda priti tudi do vzrokov bulimičnega vedenja pri posamezniku. Večina programov zdravljenja je kombinacija različnih terapevtskih pristopov: individualne in skupinske psihoterapije, vedenjske psihoterapije in zdravljenja z zdravili.

V Sloveniji se z zdravljenjem motenj hranjenja ukvarjajo na Kliničnem oddelku za mentalno zdravje, Zaloška 29, Ljubljana, na Oddelku za zdravljenje motenj hranjenja. (tel. 01 540 2158), kjer boste dobili tudi dodatne informacije o skupinah samopomoči in terapevtih, ki se ukvarjajo z motnjami hranjenja na vašem območju.

Vsem, ki se kakorkoli prepoznajo v zgornjih opisih, svetujem, da o svojih težavah spregovorijo z najbližjimi in čimprej poiščejo pomoč.

(Informacija na spletu ne more nadomestiti pogovora z zdravnikom!

Preberi več

Marihuna

Cannabis sativa je rastlina, znana tudi po imenu indijska konoplja, ki uspeva v toplem podnebju povsod po svetu. V njej najdemo snov z imenom tetrahidrokanabinol (THC) predvsem v listih in vršičkih. Različne droge, ki jih pridelujejo iz različnih sort konoplje imenujemo s skupnim imenom kanabis. Najmočnejši med njimi je hašiš, zmerno močna je ganja (gandža), najmanj močna pa je mešanica suhih listov in cvetočih vršičkov konoplje – marihuana.
Kanabis vsebuje nekaj sto aktivnih substanc, najbolj znan pa je THC. V nizkih dozah kajenje kanabisa povzroča dobro počutje in občutek sproščenosti, nekateri postanejo bolj zgovorni in družabni. Drugi se počutijo po kajenju tesnobni, sumničavi, razdražljivi, še posebej, če so bili že pred tem slabo razpoloženi. Nekateri poročajo o izostrenem sluhu, ukvarjanju s podrobnostmi v okolici in podobno. Neposredne telesne spremembe pri kajenju kanabisa so: pordelost očesnih veznic, pospešen srčni utrip, povišan krvni tlak, povečan apetit, suha usta, vrtoglavica, slabost. Nekateri postanejo zaspani ali celo res zaspijo. V višjih dozah kanabis povzroči optične iluzije, spremenjeno doživljanje telesa, halucinacije, zmedenost, impulzivnost, strah, napačne ideje ali blodnje. Učinki kanabisa običajno trajajo 3 do 6 ur, spremembe razpoloženja so lahko dolgotrajnejše.

Nizke odmerke marihuane (»trave«, v kateri je relativno majhna koncentracija THCja in ne hašiša, kjer je THCja več) kadi kar dosti ljudi, ne da bi od tega postali odvisni. V zadnjih letih pa se je slika spremenila. Veliko ljudi, zlasti študentov je ujetih v vzorec zlorabljanja marihuane. Vsakodnevno »zadevanje« in pomemben vpliv kanabisa na socialno, poklicno in študijsko plat življenja so glavne značilnosti zlorabe. Veliko kroničnih uživalcev kanabisa razvije tudi toleranco na drogo in nekateri doživijo gripi podobne simptome, če poskušajo s kajenjem prenehati.

Zakaj se je spremenil način zlorabe in se je začela razvijati odvisnost od kanabisa v zadnjih letih? Zato, ker se je spremenila droga – marihuana, ki jo kadijo dandanes, je do desetkrat močnejša od tiste, ki so jo kadili v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja.

Kakšne so posledice in nevarnosti kajenja marihuane? Povzroča lahko panične reakcije, podobne tistim, ki jih povzročajo halucinogene droge. Kajenje marihuane lahko bistveno poslabša vozniške sposobnosti – negativno vpliva na kompleksne senzorimotorične reakcije in podaljša reakcijski čas, zato menijo, da je omamljenost s kanabisom kriva za kar nekaj prometnih nesreč. Kajenje marihuane slabša spomin, predvsem nedavne informacije si ljudje, ki so kadili marihuano ne zapomnijo, pa naj se še tako trudijo. To seveda pomeni, da so kadilci marihuane manj učinkoviti študenti in manj uspešni delavci.

V zadnjih letih se kopičijo tudi dokazi, da kronično kajenje marihuane povzroča dolgoročne posledice. Kajenje marihuane ima bolj negativen vpliv na pljuča kot kajenje tobaka – ena cigareta marihuane ima na pljuča tako škodljiv vpliv kot 16 cigaret tobaka. Cigareta marihuane vsebuje tudi več katrana in benzopirena (rakotvorne snovi) kot cigareta tobaka. Zato so prepričevanja kadilcev marihuane, kako je to zdrava navada, ki nima škodljivih učinkov, le pesek v oči in skrivanje pred resnico.

Kronični vsakodnevni kadilci marihuane moškega spola imajo slabšo kvaliteto sperme, saj je spolnih celic manj in so manj aktivne od spolnih celic moških, ki marihuane ne kadijo. Pri ženskah so našli nenormalno ovulacijo – torej kajenje marihuane negativno vpliva na menstrualni ciklus.

Torej: kanabis je škodljiv! Znebite se ga!

 

Preberi več

Mapa učnih dosežkov

Mapa učnih dosežkov je namenjena dijakom v pomoč pri samospoznavanju, načrtovanju ciljev…V mapo lahko vlagajo  tudi pisna  ozirom vsa dokazila o formalno in neformalno pridobljenih znanjih, ki jih pridobijo v šoli ali izven nje. Razredniki bodo v okviru razrednih ur dijake vzpodbujali in jih usmerjali pri reševanju delovnih listov in vlaganju dokumentov v mapo, sicer pa Mapo vodijo in urejajo dijaki sami in jo hranijo doma. Vsebovani dokumenti, ki jih dijak pridobi v šoli ali izven nje (pohvale, priznanja, potrdila, priporočila, refleksije, mnenja …), mu  bodo v pomoč pri ustvarjanju poklicne kariere, lažji uveljavitvi svojih dosežkov v družbi in za spremljanje osebnostne rasti.

 

Preberi več

Vzgoja za odgovornost

Družina pomeni mladostniku varno zatočišče, kraj, kjer dobi upanje in energijo za vsakdanji spopad z življenjem.

Zato so odnosi v družini izrednega pomena, tako med staršema, kot v odnosu starši – otrok.

Otrok za zdrav razvoj in oblikovanje odgovorne osebnosti potrebuje meje, ki mu jih postavljajo starši, najpogosteje v dogovoru z njim.

Včasih pa se pri vzgoji tudi zalomi, takrat pa je potrebno poiskati pomoč, morda samo pogovor z nekom, ki nam bo pomagal osvetliti še drug pogled na našo situacijo.

Zloženka Korak: zloenka_-splet

Preberi več

Odvisnost od računalnika

Kako vemo, da smo odvisni od interneta?
– Prvi jasen znak, da se moramo zamisliti nad svojim odnosom do vzporednega internetnega sveta, je zagotovo preokupiranost z internetom: če o internetu razmišljamo celo tedaj, ko nismo za računalnikom, na dopustu in v prostem času. Če v takšnih trenutkih čutimo nezadržno potrebo, da bi sedli za računalnik, vtipkali svoje geslo in se sešli z virtualnimi prijatelji, je nastopil znak za alarm.

– 
Zadovoljstvo v življenju nam (pretežno) ponujajo le trenutki, ko smo priključeni na internet; večino preostalega časa smo nerazpoloženi, zamišljeni in raztreseni, razmišljamo pa samo o tem, kdaj bomo znova za računalnikom.
– Kadar smo za računalnikom, se nas lotevajo mešani občutki krivde in dobrega počutja.

– (Potencialni) odnosi s tujci, ki jih navezujemo prek interneta, nas vse bolj spravljajo v skušnjavo. Čedalje bolj si želimo spoznavati nove ljudi, čeprav se zavedamo, da je to lahko nevarno, kajti navidezna priljubljenost, ki si jo ustvarjamo v socialnih interakcijah, v nas vzbuja občutek samozavesti in moči (»Kako lepo govori o meni, gotovo se bova odlično ujela«; »Kako dolgo mi že nihče ni rekel, kako pametna sem« itn.). Takšna srečanja so še posebno nevarna, če smo vezani, saj utegnejo pomeniti resno grožnjo partnerski zvezi, zlasti zaupanju, na katerem ta temelji.

– Ne zmoremo nadzirati rabe interneta (saj ta nadzira nas): pravzaprav imamo ves čas potrebo, da bi bili »priključeni«. Če nam kdo omeji (ali če se skušamo nadzirati sami) zadovoljevanje te potrebe, se pojavijo razdražljivost, slaba volja, depresija in nemir, ki so značilni tudi za obdobje, kadar nismo za računalnikom (bodisi po svoji volji ali proti njej).
– Internet postane glavna oblika bega pred težavami, izmikanja odgovornosti ali izboljšanja razpoloženja. Neznanci na spletu nas tolažijo, spodbujajo, nam pihajo na dušo ali kako drugače oblikujejo naša mnenja in predstave o resničnem življenju, ki ga zanemarjamo zaradi interneta.
– Naši poskusi »odvajanja« od interneta so brezupni in čeprav se zavedamo, da tvegamo partnerski (družinski) odnos, izobrazbo, kariero, zaposlitev itn., smo pripravljeni na to tveganje. Droga z imenom internet je močnejša.
– Kadar smo na internetu, izgubimo občutek za čas, zanemarjamo telesne potrebe, čas za počitek žrtvujemo v korist interneta.
– Deskanje po spletu nam pomeni več kot druženje z ljudmi, ki so nam blizu. Izgubimo tudi zanimanje za (družabne, poklicne, telesne) dejavnosti, ki so nas nekoč zanimale.
– Otroški odvisniki od interneta ne spoštujejo pravil glede rabe interneta, ki so jih postavili starši. Kadar se jim kdo poskuša prepovedati ali omejiti rabo interneta, njihovo vedenje postane sovražno.
– V nekaj dneh do enega meseca po omejitvi (ali prenehanju) rabe interneta se pojavi eden ali več simptomov »abstinenčne krize«: tesnoba, obsedeno razmišljanje o dogajanju na internetu, fantaziranje ali sanjarjenje o internetu, zavestno ali nezavedno simuliranje tipkanja po tipkovnici itn.
– Kot »odvisnež« od interneta veliko časa namenjamo dejavnostim, povezanim z rabo interneta (preizkušanje novih brskalnikov, zanimanje za novo programsko opremo itn.).– Večina naših pogovorov in razmišljanja v vsakodnevnem življenju je podrejena internetu.
– S prepogosto rabo interneta nadaljujemo, čeprav vemo, da slabo vpliva na naše življenje.
 

Kako ukrepati? Terapija v štirih korakih
 Kot človek, zasvojen z internetom
, se morate predvsem zavedati zgoraj naštetih osnovnih simptomov odvisnosti. Ključni signal je gotovo čas, ki ga prebijete za računalnikom. Seveda ne gre pozabiti tudi na čas, ko razmišljate o internetu (čeprav nismo za računalnikom) ali o dejavnostih, ki so povezane z njim, o ljudeh, ki ste jih spoznali prek interneta, in o korakih, ki jih boste naredili, ko boste znova priključeni na internet.
– Naslednji korak je prepoznati težave v ozadju
. Podobno kot velja za druge vrste odvisnikov, bi se morali tudi odvisniki od interneta vprašati, zakaj bežijo pred življenjem in se zatekajo v virtualni svet. Vprašajte se, kaj imate od tega, da cele ure deskate po internetu, čemu se odrekate in zakaj vam čas, prebit za računalnikom, ponuja večje zadovoljstvo od časa, ki bi ga sicer porabili za druge dejavnosti. Ugotovite, katere so vaše socialne šibkosti, in poiščite načine, kako jih boste reševali – brez interneta.
– Tretji korak je izdelava akcijskega načrta,
načrta za rešitev problema, ki obsega predvsem postopno krajšanje časa, prebitega na internetu, dokler ne dosežete razumne meje – takšne, ki vam omogoča normalno poklicno in zasebno življenje, pa ne le vam, temveč tudi vašemu partnerju in/ali družini. Zastavite si cilj: koliko ur na teden boste uporabljali internet? Z zdajšnjih 30, denimo, postopno preidite na 20 in potem na 10 – in se tega tudi držite, čeprav si boste morali vsakič nastaviti budilko. Pomembno je tudi, da se osredotočite le na spletne strani, ki jih v resnici potrebujete za delo, in se, kolikor je možno, izogibate klepetalnicam, forumom, neposredni izmenjavi sporočil in drugim orodjem, ki vam jemljejo čas in od katerih, priznajte, nimate življenjsko pomembnih koristi. Seznam stikov v imeniku elektronske pošte skrčite na najnujnejše in ločite zabavno elektronsko pošto od službene. Predvsem pa si poiščite druge konjičke ter se začnite ukvarjati s seboj in z ljudmi, ki so vam blizu in so od vas odvisni. Internet naj bo občasno razvedrilo, ne redna razvada.
– Če vse to ne zaleže, poiščite pomoč: najprej v krogu družine in prijateljev, če je treba, pa tudi strokovnjaka.Internet ne sme postati sovražnik samo zato, ker smo se mu pustili zapeljati. Najbolje bomo naredili, če bomo koristno uporabili vse prednosti, ki jih prinaša, ter se odrekli zapravljanju časa za navidezne socialne koristi, ki jih prinaša. Tako kot pri vseh drugih življenjskih užitkih naj torej tudi pri internetu velja – zmernost. Kaj lahko storijo starši?
– Pomembno je, da pri otroku prepoznate simptome internetne odvisnosti: ugotovite, ali raba interneta vpliva na otrokov učni uspeh, zdravje ter odnose z družino in prijatelji.

– Prepoznajte svoje navade pri rabi interneta. Imate tudi sami težave pri nadziranju rabe interneta? Zavedajte se, da ste otrokov najpomembnejši vzornik.
– Otroku ne prepovejte rabe interneta: internet je pomemben sestavni del otrokove socializacije in izobraževanja. Vseeno pa postavite pravila, kdaj in kako lahko otrok uporablja internet. Otroku, denimo, prepovejte rabo interneta, dokler ne napiše domače naloge, rabo interneta pa omejite samo na določene dneve v tednu (ali ure v dnevu).
– Računalnik imejte na očeh: otrokovo rabo interneta težje nadzirate, če je računalnik v otroški sobi, kot če je, denimo, v dnevni sobi ali kuhinji.
– Otroka spodbujajte k drugim dejavnostim, predvsem k športnim, tistim, ki potekajo na prostem, in k druženju z vrstniki. Spodbujajte dejavnosti, ki bodo otroka približale vrstnikom s podobnimi interesi. Če je vaš otrok sramežljiv ali okoren pri navezovanju stikov z vrstniki, razmislite o strokovni pomoči.
– Razmislite o nakupu programske opreme, s katero boste lahko spremljali in omejili rabo interneta.
– Če vašega otroka zanimajo le spletne videoigrice, mu poiščite nadomestek (namesto ZF-igric naj raje prebere knjigo s podobno tematiko).
– Pri otroku spodbujajte nove interese: odpeljite ga stran od računalniškega zaslona ter ga navdušite za nove konjičke in dejavnosti (šport, glasba, umetnost itn.).
– Ukvarjajte in pogovarjajte se z otrokom, zamotite ga z drugimi stvarmi.
– Otroka poučite o nevarnostih in pasteh internetne pornografije ter o previdni in odgovorni rabi interneta.
– Skupaj z otrokom deskajte po internetu: naj vam pojasni, katere so njegove najljubše spletne strani, vi pa si jih pozorno oglejte in prepoznajte potencialne nevarnosti.
– Nadzorujte otrokovo sprehajanje po klepetalnicah, ki so polne seksualnih obsedencev.
– Bodite dober zgled in v navzočnosti otroka tudi sami ne uporabljajte interneta tako pogosto, da bi lahko nehal verjeti v vašo prepričljivost in odločenost.

– Če vaš otrok kaže intenzivne znake internetne odvisnosti, razmislite o strokovni pomoči, kajti kompulzivna raba interneta lahko kaže na druge težave, kot so depresija, jeza in nizko samospoštovanje.

Test: ali ste odvisni od računalnika: test-odvisnost_od_racunalnika

Preberi več

Anoreksija

Kaj je hrana v psihološkem smislu?

 Od prvih dni življenja nam hrana prinaša občutek ugodja, prijetene napolnjenosti in zadoščenja, ki vsaj za kratek čas prežene vse bojazni, nas potolaži in sprosti napetosti. Zgodnje hranjenje je povezano s tesnim stikom otroka in matere, otrok ima takrat občutek, da je ljubljen, sprejet, da je na varnem. Zaradi takih izkušenj v zgodnjem otroštvu ostaja hrana tudi kasneje v podzavesti simbol prijetnega ugodja in tolažbe. Hkrati je hrana nekaj iz zunanjega sveta, kar vnašamo vase, v svoje telo. Tako je hrana v psihološkem smislu povezava med zunanjim in notranjim svetom, hranjenje pa prispodoba kontroliranja in premagovanja ovir in nalog v zunanjem svetu. Hranjenje je zato izredno tesno prepletanje telesnega in duševnega.

Učbeniki povedo, da je anoreksija bolezen, pri kateri bolnik zavestno znižuje telesno težo za več kot 15% od tiste, primerne starosti in višini. Taki bolniki, največkrat gre za najstnice in mlade ženske, na napačen način doživljajo svoje lastno telo, se pretirano ukvarjajo s telesnim videzom, težo in s hrano. Ves čas se izjemno bojijo zrediti pa čeprav so v resnici zelo shujšani. Težo znižujejo z odkritim ali prikritim odklanjanjem hrane, raznimi dietami, jemanjem odvajal, bruhanjem, telovadbo. Ti bolniki so pogosto zelo natančni, redoljubni, ambiciozni in uspešni v šoli ali poklicu.

Zaradi bolezensko neprimernega načina hranjenja se sčasoma razvijejo telesne posledice anoreksije: izguba menstruacije, otekanje okončin, povečana poraščenost, motne srčnega ritma, znižana telesna temperatura, hormonsko neravnovesje itd.

Gre za resno bolezen, katere zdravljenje je lahko dolgotrajno, velikokrat tudi težavno, saj bolnik ne razume, da je bolan in pomoč odklanja. Vendar je zdravljenje mogoče in z ustreznim sodelovanjem bolnika in njegove družine tudi uspešno.

Če se v opisu prepoznaš ali so stvari vsaj malo podobne pri tebi, potem bi bilo dobro, da se odločiš za zdravljenje. To, kar se ti dogaja je nevarna bolezen.

Pojdi se pogovorit! Na Kliničnem oddelku za mentalno zdravje v Ljubljani imajo Oddelek za zdravljenje motenj hranjenja. Tam lahko dobiš več informacij o tem, kakšne oblike pomoči so mogoče.

Sprejmi pomoč, ne beži  pred sabo!

Preberi več

Kdo bo starše ščitil pred otroki?

Kdaj otrok dojame, da lahko manipulira s starši?

Težko je natančno reči. A medkulturne raziska­ve tudi tu kažejo, da otrok že pri enem letu neka­tere stvari zelo dobro dojema. Seveda ne na ravni racionalnega mišljenja. Toda zagovorniki permisivne vzgoje stalno govorijo, daje otrok še majhen in da nima smisla zahtevati stvari od njega. To je smešno. Otrok pride na raven abstraktnega mišlje­nja, torej do tega, da racionalno razume socialne zahteve, nekako ob koncu pubertete. Boste torej šele na koncu pubertete od njega zahtevali, naj na­redi nekaj, kar bi moral znati že pri treh letih? Ne gre za to, kdaj lahko otrok nekaj razume, ampak za to, kdaj ga lahko tega naučite. To je razlika. Marsi­česa, kar ljudje počnejo, nikoli ne razumejo. Veči­na Slovencev recimo nikoli ne bo razumela, kaj po­čne s tem, ko svojega otroka vzgaja permisivno. Ta floskula, da mora otrok stvari razumeti, da se jih lahko nauči, ne drži. Res je prav nasprotno: veči­ne stvari, ki se jih kot mali otroci naučimo za vse življenje, na primer maternega jezika, takrat ko se jih učimo, sploh ne razumemo. Socialnih pravil ni treba razumeti, moraš jih ubogati. Nekateri bodo rekli, da zagovarjam ubogljivost. A je ne. Naspro­tno, samo ljudje, ki poznajo socialna pravila in jih ponotranjijo, lahko ta pravila tudi preizprašujejo, kritizirajo, zahtevajo njihovo spreminjanje. Jaz za­govarjam takšne posameznike. Seveda pa ne mo­reš ničesar preizpraševati ali spreminjati, če tega sploh nisi ponotranjil. V tem je problem. Patološki narcisi socialnih pravil ne jemljejo resno. V tem vi­dim politični interes, ki tiči za permisivno vzgojo – permisivno vzgojeni državljani nikoli ničesar ne preizprašujejo in se nikoli ne upirajo.  

 

Kako je lahko prišlo tako daleč, da se danes starši bojijo lastnih otrok?

Tako stanje je sad sprememb, ki so se na zahodu začele že med vojnama. Takrat je starševska avto­riteta postala negotova, začeli so jo izenačevati s človekom, ki svojega otroka mlati, uporablja paso­ve in počne ne vem kaj še vse. Tradicionalni star­ši so bili avtoriteta. Dandanes pa jih obravnavamo kot – vsaj potencialne – kriminalce. Zdaj je vsaka avtoriteta, tudi če gre samo za red in disciplino, že problem. Ta proces kriminalizacije se je začel prenašati tudi na učitelje. Imamo zakone, ki ščitijo otroke pred starši in učitelji. Kaj ti zakoni govorijo otrokom? To, da so zanje nevarni starši pa tudi uči­telji. Ti so slabi. Dobra pa je seveda država, ki otro­ke ščiti pred njimi. V tem je totalitarna dimenzija tovrstnih zakonov: kriminalizirajo starše in učite­lje, glorificirajo pa državo. Poleg tega pa nimamo zakonov, ki bi ščitili starše in učitelje pred otroki, kar je absurd. To pomeni, da ko gre učenec – po­znam konkretne primere iz srednjih šol – z nožem nad učitelja, ker mu ta noče dati pozitivne ocene, mora učitelj pri tem ravnati »pedagoško«. Kaj je to »pedagoško ravnanje«? Naj ga pregovori, da nož spusti, ali kaj? Če ga bo udaril, bo učitelj odgovo­ren, učenec pa ne. Takšne razmere otroke v resnici spodbujajo h kriminalnemu vedenju. Otroci vedo, da lahko naredijo kar koli in ne odgovarjajo za svo­ja dejanja. Učenci lahko počnejo kar koli, učitelj pa mora ravnati »pedagoško«, torej ne sme uporabiti kazni. To je smešno. Ko se s starši in z učitelji po­govarjam o tej nesrečni »prijazni šoli«, vidim, da natančno vedo, kaj je narobe. Vedo, da bi otroke za nekatere prekrške morali kaznovati. A jih ne sme­jo, ker je to zakonsko prepovedano.

Vseeno pa otrok, če že govoriva o prevzemanju odgovornosti, potre­buje podporo staršev. Kje je meja med dajanjem podpore in zaščitništvom, prevzemanjem odgovornosti za otroka?

Razlika je zelo jasna, čeprav se zdi, da ni. Dajanje podpore pomeni, da otroku problema ne odstraniš, am­pak mu pomagaš razviti načine, da ga bo lahko sam obvladal. Za tisto, kar bo naredil, bo odgovoren sam. Zaščitništvo pa pomeni, da starši de­lajo domače naloge namesto otroka, da skušajo odstraniti probleme, ki so pred njim, namesto njega, da se ka­dar ga otrok kaj polomi, sklicujejo na otrokove pravice in ne sprejmejo, da je tudi njihov otrok odgovoren za to. Pri podpori gre torej za to, da otro­ku omogočaš, da premaga ovire in da se nauči, da imajo različne odločitve različne posledice. Zaščitništvo pa pomeni, da stvari delaš namesto nje­ga in da otroka tudi takrat, ko veš, da je nekaj naredil narobe, ščitiš. Kar je značilnost sodobnih staršev.

Odlomek iz intervjuja z dr. Vesno Godina – celoten intervju si lahko preberete tukaj: kdo_bo_stare_itil_pred_otroki

 

Preberi več

Arhiv

Spremljajte nas na socialnih omrežjih

Osnovni podatki

Gimnazija
Trg mladosti 3,
3320 Velenje

03 89 60 600
03 89 60 660